Menjam otroka za prašiča

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja. 6. maj 2018 / 14:15  

Ena mesarska, 1. del

Jože ali Jožek, kot mu rečejo, se je rodil tik pred drugo svetovno vojno. Bil je nezakonski otrok, tako kot vsi njegovi bratje in sestre. Očeta so dobro poznali, bil je vaški mesar, ki pa je v času kolin rad pogrel tudi kakšno drugo posteljo, ne le svoje, domače.

»Ni nam bilo hudega. Zmeraj smo imeli dovolj jesti, oče je poskrbel tudi za drva, da nas ni zeblo. Mamo in nas, otroke je imel po svoje celo malo rad. Ko ga je malo spil, je pogosto pripovedoval, kako so mu doma zagrozili, da ga bodo razdedinili, če bo še kar naprej hodil k vaški ''vlačugi''. Tako so po krivici imenovali mojo mamo. Oče je moral priseči, da se ji odpove. Da bi zapečatil prisego in ustregel staršem, se je tudi poročil z žensko, ki so mu jo izbrali. Prepis kmetije bi morali le še overiti pri notarju, ko so se po vasi začele širiti čenče, da sta bili moja mama in očetova žena istočasno noseči. Kaj točno se je potem dogajalo, ne vem več, malo sem že pozabil. Vem pa, da so očeta razdedinili, kmetijo so prepisali na drugega sina, očetu pa so kupili mesarski pribor in od takrat naprej, približno od leta 1932, je postal oče najbolj znan mesar v vsej dolini. K mami je začel tudi uradno prihajati. Včasih celo za več tednov. Ko sta se spričkala, je brez besed pospravil svoje stvari in se vrnil k ženi. Pri nas se je rodilo sedem otrok, z ženo jih je imel pet, za najmanj dva pa vem, ki ju je ''pridelal'' še postrani. Jaz sem bil najmlajši. Malo sem mu šel na živce, ker sem bil zelo radoveden in sem kar naprej postavljal vprašanja. Pogosto me je nagnal od sebe tudi z brco, a neuspešno. Nekoč me je s takšno silo odrinil, da sem padel s peči, in to na glavo. Bil sem več ur v nezavesti, a se nihče ni kaj prida vznemirjal zaradi tega. Spominjam se le hudih glavobolov, ki jim v otroštvu ni bilo videti konca. Ko je bilo konec vojne, sem bil star osem let in bi moral iti v šolo. Komaj sem čakal, da vstopim v razred! Bilo nas je več kot trideset, nekateri so bili že skoraj odrasli. Učiteljica me je posadila v prvo klop, ker sem bil najmlajši in bolj kilave postave. Kar naenkrat pa se je spet oglasil hud glavobol. To so bile tako grozne bolečine, da se mi je kar bledlo. Z glavo sem začel udarjati ob klop, pa ne vem, zakaj. Morda zato, ker se mi je zdelo, da bo zaradi zunanje bolečine notranja manjša. Učiteljica se je zelo ustrašila, poslala me je domov z besedami, da nisem pri zdravi pameti. ''Mu vsaj ne bo treba kupiti čevljev!'' se je razveselil oče. Enkrat oktobra, spominjam se, da je bila zjutraj huda slana, me oče že zarana zbudi z besedami, da bom šel služit. Mama mu je govorila, da ne ve, ali je to pametno, on pa se ni oziral na njene besede. Če danes pomislim, sta me takrat prodala. Dobesedno. V naših krajih je bila namreč navada, da kmetijam, kjer je bilo manj kot osem družinskih članov, povojna oblast ni dovolila, da bi redili prašiča. Očetu je šlo za posel, zato me je odpeljal k hiši, kjer so manjkala ena lačna usta.

''Pa da mi ne delaš sramote!'' je pribil, ko me je pustil med tujimi ljudmi. Nisem si upal teči za njim, usedel sem se za peč in smrkal v rokav. V hiši so imeli dan pred tem pogreb, smrdelo je po cvetju, svečah in žegnani vodi. Nisem se mogel zadržati: nagnil sem se malo naprej in vse, kar sem pojedel za zajtrk, izbruhal na tla. Gospodar, ki je stopil v hišo, je že dvignil roko, da bi mi eno prisolil okoli ušes, pa ga zadržala Ančka, njegova žena, z besedami: ''Svojih nisi tepel, tudi drugih ne boš.'' Pozneje sem izvedel, da jima je sedem sinov padlo na različnih straneh med vojno, doma pa sta ostali dve neporočeni sestri, stari starši pa neki bebec – hlapec, ki je bil že v letih. Nakar sem prišel še jaz. Oče jim je spomladi pripeljal prašička. Poslovil se je z besedami, da se jeseni vidimo. Mene ni niti pogledal. Pravzaprav nisem pričakoval, da bi me. Otroci smo bili odraslim zanimivi šele tedaj, ko so imeli od nas kaj koristi. Vem le, da so se moji novi gospodarji pogodili z očetom, da mu bo zato, ker so dobili mene na ''posodo'', ob kolinah pripadalo nekaj mesa.

Moji glavoboli so se vedno bolj stopnjevali. Ko smo dobili na vasi prvega dohtarja, me je teta Ančka, tako sem jo klical, odpeljala na pregled. Četudi je v ordinaciji smrdelo po žganju, je dohtarju uspelo ugotoviti, da sem imel pretres možganov. Predpisal mi je tablete, počitek in hladne obkladke na čelo. Kadar mi je le preveč zvonilo v glavi, sem vzel tableto. A jih je zelo hitro zmanjkalo, saj so si jih izposojali tudi drugi, zlasti takrat, ko je koga od njih bolel zob. Pri devetih letih sem začel obiskovati osnovno šolo. Hitro sem nadoknadil zamujeno, saj so glavoboli počasi pojenjevali. Na teto Ančko sem se zelo navezal, bila mi je kot druga mama. Tudi ona me je imela rada. Očetu ni bilo prav, da bi postal preveč učen. Z menoj je imel druge načrte. Želel me je vzgojiti za mesarja, saj je postajal star in tudi ljubilo se mu ni več toliko kot nekoč. Teta Ančka je redila dva prašiča: enega na račun osmih ust, torej mene, enega pa na šverc. Zanj niso smeli vedeti niti sosedje. Lahko bi se kdo našel in nas zatožil. V svinjak so preselili še mene. Tam sem dobil svojo sobico, kar niti ni bilo slabo. Čisto zraven je bilo tudi stranišče. Tega sem bil vesel zlasti v zimskem času. Moja soba je bila zidana, ostali del svinjaka pa je bil zgrajen, če temu lahko tako rečem, s pomočjo odsluženih opek, starih tramov in desk. Na streho smo položili pločevino. Ponoči večkrat nisem mogel spati, ker je dež veselo škrebljal po njej! V moji sobi smo po tleh – na ilovico – položili deske, stene so se pobelile z apnom, v kot pa so mi postavili gašperček. Teta Ančka je zunaj posadila vinsko trto. A ne toliko zaradi mene kot zato, da je poleti dajala senco prašičem. Pozimi me ni zeblo, saj je bil v predprostoru kotel, v katerem se je kuhal krompir. V času kolin pa so na strop obesili klobase, da so se sušile. Gnojnica, ki je bila speljana kar po bregu, je pa smrdela kot hudič! Spominjam se, da nam je oče vsako pomlad pripeljal dva ''hrvata'' (prašiča, ki so jih pripeljali s Hrvaškega): enega uradno, drugega neuradno. Ko bi vi vedeli, kako sta cvilila, ko ju je oče obrezoval! Prašič je bil zelo cenjena in dragocena žival. Jedel je približno enako hrano kot ljudje. Ančka ju je redno merila s posebnim metrom. Če se ji je zdelo, da sta se premalo poredila, me je v šali spraševala, ali sem slučajno ''padel v njuno korito''. Moja naloga je bila, da sem vsak dan skidal gnoj in ju skrtačil. Ko je prišel oče in ju zaklal, sem jokal kot dež, tako sem se navezal nanju. Oče je s seboj vlačil večji vojaški kovček, v katerem je imel spravljeno orodje, ki ga je potreboval pri klanju. Spominjam se velike ''mašine'' za mletje mesa, številnih nož, sekire, večjega ''štrajharja'' (za brušenje nožev). Trenutki, ko je Ančka pristavila skledo, v katero se je odtekala prašičja kri, so bili nekaj posebnega. Sline so mi tekle ob misli na jetrnice, ki sem jih imel najraje. Oče je zahteval, da sem ves čas stal ob njem.

''Glej in se uči!'' mi je govoril. Če se mu je zdelo, da sem vmes malo ''zaspal'', me je sunil pod rebra. Odrasli so veliko pili, se smejali. Ko se je klal prašič, je bil to velik praznik. Najbolj ''nagravžen'' del je bil tisti, ko so se prala čreva. Najlepši pa, ko smo otroci dobili v roke svinjski mehur, ga napihnili in se podili za njim kot za žogo,« se spominja Joško.

Joško se domov ni nikoli več vrnil. Tudi mesar ni postal. Bil je preslaboten za takšen zelo naporen poklic. Pa tudi teta Ančka ga je imela preveč rada, da bi ga brez boja pustila prehitro odrasti. Omogočila mu je, da se je vpisal na šolo za strojnega ključavničarja, pozneje pa je postal še inženir.

»Pot do tja je bila dolga in trnova. Pa ti bom o njej povedal prihodnjič,« je dodal Joško. Kaj sem hotela. Še enkrat sem morala priti na obisk!

(Konec prihodnjič)