Oranžni naslanjač – dušni kotiček (1. del)

Besedilo: Nena Veber
Kategorija: Rekreacija / sreda, 9. maj 2018 / 10:13  

Se še spomnite otroških iger? Skrivalnice, zemljo krast, ti loviš ... Ko smo se tako lovili in noreli okrog, je bila v igri tudi varovalka. Ko nismo zmogli več, ko je bilo vsega preveč, smo imeli zapik. Stop. Varen prostor, kjer smo se lahko odpočili.

Tak zapik je uporabno imeti tudi, ko odrastemo. Dušni kotiček. Kraj, kamor se umaknemo, ko je vsega preveč. Prostor, kjer pravila in tempo postavljamo mi. Se spočijemo in napolnimo baterije. Da potem lažje sodelujemo v igri življenja, kjer dostikrat tempo in pravila postavljajo drugi. Mi pa se jim moramo prilagoditi in se vklopiti, kot najbolje vemo in znamo. Zato je dobro, da smo na to pripravljeni. In še bolje – da imamo svoj dušni zapik, kamor se lahko umaknemo in kjer se lahko spočijemo.

Jaz imam tri kotičke za dušo. Potrebujem jih točno take, kot so. Vsak ima svoj poseben pomen in vsak svoj namen. Vsi so realni, fizični; eden je zelo oddaljen, zato ga, kadar ga sedaj potrebujem, uporabljam le virtualno, v domišljiji.

Če se strinjate, vam jih predstavim. In vas v nadaljevanju povabim, da si tudi vi poiščete vsaj en svoj zapik, kotiček. Če jih potrebujete več, pa več; omejitev ni. Pravila so samo vaša.

Moj prvi dušni zapik je moj oranžni naslanjač v dnevni sobi. Moj zapik, ki ga obiščem že takoj zjutraj, ko vstanem. Na njem se lenobno prebujam v nov dan. Pijem prvi jutranji čaj. Zares počasi, ker mi tako ustreza. Zrem skozi terasno okno na vrt. V teh dneh je vsak dan kaj novega. Nov popek, nov razprt list, nov cvet. Opazujem mogočne smreke na sosedinem vrtu. Od njih s seboj v dan vzamem mogočnost in pokončnost. Prileti kos Slavko in se v ptičjem bazenčku norčavo okopa. Nalezem se njegove sproščenosti in tudi ta gre z menoj v dan. Začutim sebe, svojo energijo. V mislih sestavim svoj dan. Vizualiziram idealen potek in meni ustrezen tempo. In že tudi vidim, kako mi je lahkotno uspelo urediti vse, kar me čaka.

To je moj priklop v nov dan. Potrebujem ga, ker s tem postavim svoja pravila, kako bo dan potekal. Svojo energijo postavim v prostor in čas in jo aktiviram, da me čez dan podpira. Če tega kak dan slučajno ne uspem narediti, je dan veliko bolj turbulenten in manj meni pisan na kožo. Zato si takih dni skoraj ne privoščim več.

Poskusite, videli boste, kako so dnevi, ki jim že zjutraj damo namen in vsebino, potek, veliko prijaznejši z nami. Naslednjič vam predstavim še druga dva kotička.