Junak judenburškega upora

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. maj 2018 / 11:19  

Letos mineva sto let od upora slovenskih vojakov v Judenburgu, ki ga je vodil Anton Hafner z Godešiča. Spominu na te dogodke bodo v Muzejskem društvu Škofja Loka posvetili Blaznikov večer, na katerem bodo gostili tudi nečaka vodje spodletelega upora Vinka Hafnerja.

Anton Hafner velja za glavnega vodjo upora slovenskih vojakov dopolnilnega bataljona 17. pehotnega polka, ki je 12. maja 1918 izbruhnil v Judenburgu. Že naslednji dan so upor zadušili, Antona Hafnerja pa aretirali in 15. maja postavili pred naglo vojaško sodišče. Dne 16. maja so ga skupaj s še tremi tovariši obsodili na smrt in ustrelili. Zgodba judenburških vojakov se je zaključila leta 1923, ko so njihove posmrtne ostanke prenesli iz Judenburga v grobnico Sv. Križa na Žale v Ljubljani, je ob stoletnici upora zapisala Biljana Ristić iz Loškega muzeja Škofja Loka in dodala, da so leta 1939 po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja na Žalah zgradili kostnico žrtev prve svetovne vojne, kjer počivajo tudi posmrtni ostanki judenburških upornikov.

In prav na tem spomeniku je na najvidnejšem mestu zapisano ime Antona Hafnerja, s ponosom pove njegov nečak Vinko Hafner, ki ob tem spomni, da novice o uporu takrat vaščani Godešiča niso sprejeli ravno z naklonjenostjo. »Menili so namreč, da bodo Slovenci na Koroškem morali prav tako plačati ceno za ta upor. Župnik niti ni pustil zvoniti ob novici o njegovi smrti, saj se je Anton uprl režimu in cerkvi, kar je bilo takrat bogokletno.« Povsem drugače so na upornike gledali v Judenburgu, kjer so cenili njihova prizadevanja po končanju vojne, je poudaril Vinko Hafner. »Čeprav so ustreljene na skrivaj pokopali in grob zravnali z zemljo, so na tisto mesto Judenburžani v zgodnjih jutranjih urah prinesli cvetje.« Danes upor slovenskega vojaštva v Judenburgu pod vodstvom Antona Hafnerja in njegovih somišljenikov sodi med tista velika dejanja prve svetovne vojne, ki so napovedovala konec vojne, razpad habsburške monarhije in osvoboditev slovenskega naroda izpod nemškega gospostva, so o tem uporu zapisali v zgodovinskih virih.

Anton Hafner se je po pripovedovanju njegovega nečaka rodil kot četrti otrok v družini z devetimi otroki. »Vsi fantje iz te družine so se izučili za poklice. Moj oče je bil čevljar, Anton pa tesar, a je delal pri železnici.« Že kot mlad fant je bil zelo načitan, saj so imeli pri njihovi hiši vedno številne časopise. Po besedah Vinka Hafnerja so bili to predvsem levo usmerjeni časopisi. Leta 1914 so Antona poslali na fronto v Galicijo, očetu Vinka Hafnerja pa se je zaradi invalidnosti uspelo izogniti vpoklicu. Anton Hafner je bil v Galiciji dvakrat ranjen, zato je od leta 1915 dalje delal kot sprevodnik pri transportih ranjencev. »Tako je tudi v zaledju opazoval grozote vojne, kar je bila verjetno še dodatna spodbuda, da je pridobil dovolj somišljenikov, ki so se odločili upreti, da bi končali vojno,« pravi Vinko Hafner. Aprila 1918 so ga namreč ponovno vpoklicali v vojaško službo, tokrat v dopolnilni bataljon 17. pešpolka, ki je bil nastanjen v Judenburgu in so ga sestavljali večinoma naborniki z območja Kranjske.

Dogodke v Judenburgu je v svojem romanu Doberdob natančno popisal Prežihov Voranc. »Po informacije je prišel tudi k mojemu očetu, ki takrat sploh ni vedel, s kom govori,« je pojasnil Vinko Hafner. O uporu v Judenburgu bodo spregovorili tudi na Blaznikovem večeru, ki ga Muzejsko društvo Škofja Loka pripravlja 24. maja ob 19.30 v Miheličevi galeriji v Kašči na Spodnjem trgu. Na njem bodo poleg Vinka Hafnerja gostili še zgodovinarja Marka Štepca iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. Občina Škofja Loka pa v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Godešič pripravlja spominsko slovesnost prav na dan stote obletnice ustrelitve godeškega in škofjeloškega rodoljuba, in sicer v sredo, 16. maja, najprej pri spominskem obeležju na rojstni hiši Antona Hafnerja na Godešiču in nato pri njegovem obeležju v Aleji zaslužnih Ločanov v Šolski ulici.