Digitalni radio je radio kot vsak drug

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / sobota, 4. avgust 2018 / 15:56  

Če vam Samo Glavan ni znan, vam je Dušan Uršič zagotovo, in če poznate zadnjega, poznate tudi prvega – gre za isto osebo namreč. Glasbenik, avtor, in ustanovitelj ene prvih zasebnih radijskih postaj v samostojni Sloveniji, Radia Dur, Dušan Uršič se je pred osmimi leti preimenoval v Sama Glavana in danes orje ledino na področju digitalnega radia.

Samovi radijski za­četki segajo v leto 1982, ko se je kot moderator priključil tedanjemu Radiu Glas Ljubljana. Pravi, da je bil za tiste čase in tiste ljudi, ki so imeli v rokah škarje in platno, problematični element. »Za domačo glasbo sem imel tisto, ki se poje v slovenščini, nisem bil 'balkanofil', zato so me zelo hitro odslovili.« Kasneje se je pridružil ekipi Radia Kranj, kjer je spoznal Roka Hlebša, s katerim sta skupaj postavila Radio Dur. »Vedno sem sanjal o svojem radiu, a pred osamosvojitvijo to ni bilo mogoče. Leta 1995 je uspelo in začel je oddajati Radio Dur.«

Samov radio je predvajal glasbo, ki je nihče ni, glasbo, ki je danes morda bolj popularna, kot je bila tedaj. »Vrteli smo zimzelene pesmi, spodbujal sem Hazarde, Pepel in kri, Marjano Deržaj, Majdo Sepe, to so bila res zlata leta slovenske popevke, a odzivi so bili negativni. Zmerjali so me, da sem šovinist, nacionalist, ksenofob, ker nisem predvajal južnjaške glasbe, a jaz sem vendarle Slovenec v Sloveniji, zato bom poslušal slovenske pesmi in dejstvo je, da je imel Radio Dur več kot trideset tisoč poslušalcev.« Samo meni, da je z Radiom Dur pogorel, ker so res predvajali samo kakovostno slovensko, špansko, italijansko, portu­galsko, angleško glasbo, ba­lkanske pa ne. »Južnjaška glasba je še danes najbolj poslušana, zaradi česar Slovenci in naša slovenska kultura izumiramo.«

Začel na novo

Sledila so leta zatišja, pred dvema letoma pa Samova velika vrnitev: začel je orati ledino na področju digitalnega radia. Digitalni radio se sliši zelo visokoleteče, a Samo pojasni: »To je isti radio kot vsak drugi radio, le da so frekvence druge, sliši se samo v digitalnem svetu na internetu in na posebnih DAB-radijskih sprejemnikih, ki pa jih imajo praktično že vsi novejši avtomobili. Osnova digitalnega radia je digitalni multipleks oziroma podatkovni tok, ki vsebuje radijske programe in podatkovne servise. Ta podatkovni tok se generira enkrat za celotno območje Slovenije v RTV centru v Ljubljani.«

Otrokom nihče več ne pove, kaj je glasba

Samo je svoj digitalni radio, ki se je v eter prvič oglasil 1. januarja 2017, poimenoval Glasbeni radio, ustvarja pa ga skupaj z moderatorko Tatjano Filipič. Glasbeni radio, ki ima sedež na Rakitni, je eden prvih digitalnih radiev v Sloveniji in je pravzaprav dediščina Radia Dur in nadaljuje tradicijo produkcije zmernega in omikanega radijskega programa z nenasilno glasbo starejšega datuma. »Glasbeni radio ima v rotaciji petnajst tisoč skladb, ker spoštujemo poslušalce, ne želimo ponavljati in ne želimo biti moteči.« Poleg glasbe Glasbeni radio ponuja tudi izobraževalne programe. »Predvsem želimo ljudi izobraziti o glasbi in njeni zgodovini. Otrokom nihče več ne pove, kaj je glasba, da je to pravzaprav smiselno kombiniranje zvokov. Hkrati želimo povedati, kdo je George Benson, zakaj je John Lennon pisal tako glasbo, kot jo je, zakaj je Carlos Santana nasproti Primožu Grašiču invalid na kitari.« Samo sicer ni prepričan o trajnem oddajanju Glasbenega radia, a pravi, da bo zagotovo obstajal in se bo vrtel, vsaj dokler ga bo poslušal on sam. Hkrati je mnenja, da bo radio nasploh kot medij zagotovo ohranil obstoj, ker zaposluje samo eno čutilo: sluh. »Glasba sprošča in je vedno nekje v ozadju, poslušamo jo doma, v avtu, v trgovini, v lokalu, na kolesu in še ves čas vmes.«

Spet piše besedila

Desetletje je Samo kot glasbenik miroval tudi ust­varjalno, leta 2012 pa se mu je, kot pravi, odprl svet in ponovno je začel pisati besedila. Posnel je že devet novih pesmi, v tem letu jih namerava posneti še sedem, pričakujemo lahko tudi izid nove plošče. »Rdeča nit vseh mojih novih skladb je kritika politiki, ki je sadistična do ljudi, in na drugi strani bebavost ljudi, ki se pustijo voditi za nos.«