Vino in hudič

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / sobota, 10. november 2018 / 11:55  

Sv. Martin trka na vrata. Ponekod so bodo mize šibile pod polnimi čašami bodisi nove bodisi kakšne dobre letine. No, pretiravali ravno ne bomo, račka bo pečena na zelenjavi in polnjena le z jabolkom, česnom in timijanom. Recept je preskušen, tri generacije nanj prisegajo/mo. Za mizo bo sedela tudi ljuba oseba, ki ima račke raje na gladini, gosi pa v gagajoči vrsti. Rib se ne brani. Posladkov si pa želi. In njena duhovitost odtehta meni petero hodov. Nič manj duhoviti niso izreki o vinu Janeza Trdine, s katerimi bodo okrašeni iz filca izrezani trtni listi. Za majhno pokušino:

Pijance poslušati je huda pokora! Vinu bodi prijatelj, ali se ne smeš vanj zaljubiti! Vino je srborito in svojeglavo! … Če pobrskate, jih je veliko … Najlepšo vinsko panoramo pa nam odkrije nadvse imenitna knjiga Draga Medveda: Vinske bravure … Če bom po njej raziskovala, se bo martin raztegnil do božiča!!! Izbrani me opozori, da manjka še zgodbica za predah med pred- in glavno jedjo.

Izbrskam mehiško pravljico in sem prepričana, da bom svojega Izbranega presenetila, on pa: »Tole zgodbo poznam; morda je tudi mehiška, doma pa je po mojem vedenju v srednji Aziji.«

Svet je bil že ustvarjen in Bog počasi zasaja vinograd. Pa ga vpraša hudič: »Kaj pa počneš?« »Sadim trte, da bo zraslo grozdje. Prišel bo čas, ko bo človek potreboval vino, da mu bo šlo malo bolje.« »Imaš kaj proti, če ti malo pomagam?« pravi hudič. Bog za trenutek premišljuje: »Le kaj ima za bregom? Navsezadnje mi ne more škodovati … Pa mi pomagaj!« pravi Bog. »Čudil se boš, ko boš videl, kakšna je moja pomoč!« je zvit hudič in se spravi na delo. Najprej zavije vrat čižku in z njegovo krvjo poškropi vrste trt. Potem ubije pumo in z njeno krvjo oškropi še del vinograda. Nazadnje zakolje pujsa in s prašičjo krvjo oškropi vse trtovje. »Opravil sem,« reče hudič Bogu. »Zdaj lahko samo ugibate, kaj se bo zgodilo.« Bog ne odgovori. Hudič premolkne, a zatem škodoželjno nadaljuje: »Ko ljudje začnejo piti, začutijo navdih ptičje krvi in začnejo peti. Če pijejo naprej, začutijo vpliv pumje krvi, se prepirajo in zravsajo. In če potem še ne nehajo piti, pride do izraza prašičja kri in pijani pivci se znajdejo v jarkih.«

Izbrani me pogleda in se nasmeje: »Brez tovarišije se pije za žejo, s tovarišijo za veselje! Še enkrat Janez Trdina! Mi bomo za veselje!« …

Posladek bo enak za vse omizje:

Grozdne jagode v testu

Za 4 osebe potrebujemo: 1 jajce, 120 ml belega vina, 90 g bele moke, 1 vaniljin sladkor, ščep soli, 500 g ne prevelikih grozdkov brez peška, 200 ml olja, sladkor v prahu za posip.

Jajce ločimo. Rumenjak stepamo z vinom, ga gladko umešamo in dodamo ščep soli. Grozdje operemo, ga otresemo in dobro osušimo. Razdelimo ga na majhne grozdke s 4–5 jagodami. S ščepcem soli stepemo beljakov sneg in ga previdno vmešamo v testo. Olje segrejemo v manjši visoki kozici, grozdke pomakamo v testo, počakamo, da se malce odtečejo, in jih zlato rumeno ocvremo. Polagamo jih na papirnato brisačo, da posrka odvečno maščobo, in jih posujemo s sladkorjem.

Pa dober tek!