Ne morem odpustiti

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 8. avgust 2019 / 08:59

Vsak od nas je že bil prizadet. Od partnerja, sodelavca, starša, brata, strica … Naredili so nekaj, kar nas je zabolelo. Mi smo upravičeno odreagirali z jezo ali užaljenostjo, kajti zgodila se nam je krivica. Ostane velika zamera, ki nas razjeda in sili v sovraštvo, opravljanje in kritiziranje storilca, nekateri sprejmejo vseživljenjsko vlogo žrtve, drugi se ne morejo upreti besu ob misli na rablja in dejanje. Kakšna dejanja imamo v mislih: dediščina, mama je imela rajši brata kot mene, vložil sem ogromno truda v projekt, priznanje in večjo plačo pa je dobil moj sodelavec, žena me je prevarala, odrasel otrok mi je povedal vse moje napake pri vzgoji, prijatelj mi je lagal, oče me je zlorabljal, na željo moža sem naredila splav, nisi me podprla v mojih najtežjih trenutkih … Ne moremo odvreči zamere, nehote se stalno vračamo v preteklost. Že pozabimo in spet pride spomin, jeza, premišljujemo, kaj so nam storili …

Odpuščanje je vedno dejanje, ki ga naredimo izključno zaradi sebe. Ni nujno, da je odpuščanje že tudi sprava. Najpomembneje je, da si dopustimo odpustiti, sicer sami trpimo. Zato to dejanje lahko naredimo sami in bomo lažje živeli. Stalna zamera nas razžira od znotraj. Celo potrudimo se in razumsko odpustimo, mirni pa še nismo. Ni nam še uspelo odpustiti v celoti oziroma na način, ki bi nas osvobodil zamere, pod katero je skrito še razočaranje, žalost, jeza … Bolečina, ki je nočemo. Morda nas je še strah storilca, rablja.

Rešitev. Razumsko se lahko trudimo in se prepričujemo odpustiti. To ni dovolj. V sebi moramo dobiti ta del, ki je še vedno zastrupljen z zamero in s težkimi čutenji. Ta del moramo prepoznati, ga nasloviti in mu nameniti veliko sočutja. Razboleli del sebe moramo osvoboditi te bolečine. Kako to storiti? Vzemite si pol ure časa. Potrebujete mir. Osredotočite se na svoje telo. Običajno pomaga, če zaprete oči. Obljubite telesu, da ga boste poslušali. In da ne boste pobegnili od njegovih sporočil. Ko se umirite, vprašajte telo, kje je zamera in npr. strah pred storilcem. Nato počakajte. Telo vedno odgovori s svojo reakcijo. Pozdravite ta del telesa; da, recite mu živijo. Bodite z njim toliko časa, da se bo pomiril. Če se ne, potrebuje še več vaše pozornosti, sočutja, nežnosti, zagotovila, da boste ostali z njim toliko časa, kolikor bo treba. Ta razboleli del že dolgo čaka na vas. Čaka na vašo prisotnost. Nič drugega. Le zdržati je treba z delom telesa, ki trpi. Poizvedite, kaj čuti ta delček, ki se vam javlja npr. preko glavobola, stiskanja v prsih, napihnjenih rok, mravljincev … Še nekajkrat mu zagotovite, da ga slišite, vidite, čutite, zaznavate. Da ste z njim. Telo se bo sprostilo in vam bo mnogo lažje.

No, tako preprosto je to. Kar nočemo dati tako velike pomembnosti telesu. Njegova modrost je večja kot naš razum. Odpuščanje samo z razumom je premalo za olajšanje. S telesom pa bo šlo.