Letos bodo vsi stari osemdeset let

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / nedelja, 20. oktober 2019 / 17:22  

V Stražišču so se srečali rojeni leta 1939, ki so skupaj obiskovali danes Osnovno šolo Stražišče Kranj, takrat še Osnovno šolo Lucijana Seljaka. Srečujejo se na pet let, tokrat so se srečali petič. Eni so v letošnjem letu že praznovali osemdeseti rojstni dan, drugi ga še bodo.

Že petič po vrsti so se zbrali učenci osnovne šole v Stražišču, drugič v stražiški Gostilni in piceriji Gitadela. Srečujejo se vsakih pet let. Glavni pobudnik in organizator srečanj je Vladimir Marn. Razloži, da letos praznujejo osemdeset let življenja in da mineva 73 let, odkar so zakorakali v prvi razred osnovne šole. Spominja se: »Tisti čas takoj po drugi svetovni vojni je bilo za marsikoga od nas življenje težko. Bila je revščina, pomanjkanje hrane, oblačil, obutve, ni bilo prevoznih sredstev. V šolo smo hodili peš – od blizu in daleč, v dežju in snegu. Vseeno smo zmogli. Poglejte, danes smo še vedno ''kerlci'', čeprav smo že zakorakali v jesen življenja.«

Tudi tokrat je Marnu uspelo na srečanju zbrati kar lepo število nekdanjih sošolcev. »Po pravici povem, da mi igra srce in sem ponosen na tako število. Moj trud se je izplačal, zato me želja po druženju spodbuja še naprej in bom vztrajal, kolikor dolgo se bo dalo. Tu bi omenil misel sošolca Davorina Preisingerja: Optimizem, dobra volja razodeta, naj nas pripeljeta v stota leta,« pravi in nadaljuje: »Pri vseh teh, ki so danes tukaj, vidim optimizem in ni bojazni, da ne bi dočakali želene starosti. Čeprav pa Prešernov verz pravi, da je dolgost življenja našega kratka, uživajmo in izkoristimo, kar imamo lepega in dobrega, paziti pa moramo predvsem na zdravje.«

Vsakemu udeležencu so ob prihodu pripeli na prsi tudi nagelj, kar je srečanje naredilo še slovesnejše.

Kasneje Davorin Preinsinger pove, da sicer že petdeset let živi na Primskovem pri Kranju, a ostaja Strašan. Vseh srečanj se je udeležil in je izjemno vesel, da se je nekdo odločil, da organizira tovrstna srečanja. » Zagotovo se ne bi dobili, če ne bi bilo njega,« pravi in pokaže na Vladimirja Marna. Osemdeset jih še ni dopolnil, čez en mesec jih bo. Je pa aprila že praznovala Stanislava Pelko, doma iz Zg. Bitenj. Časov, ko je odraščala, se spominja z nostalgijo. »Moram reči, da so bili to zanimivi časi. Pestri, nič nismo bili razvajeni, počeli smo različne stvari, učitelje smo imeli pa krasne,« pripoveduje. Na srečanje vedno pride, se pa zgodi, da takole kakšno sošolko spozna šele po glasu, ko se zasmeji, recimo. Ljudje se spremenijo, pove. Vesela pa je prav vseh. Bilo jih je seveda več, nekaj jih je tudi že pokojnih. »Tako srečanje je pravzaprav za lepše življenje,« še doda.