Hotaveljski kamnarji danes pridobivajo svoj kamen v lastnem rudniku in na rudarski način. / Foto: Branko Čeak za MH

Kamniti zaklad pod Blegošem

V zgodbi, ki jo je geolog Anton Ramovš poimenoval Hotaveljčan skozi čas, se ustvarjalno prepletata dva akterja. Prvi je kamen, imenovan hotaveljski marmor (v resnici je posebna vrsta apnenca). Drugi pa so ljudje, ki ta kamen pridobivajo in iz njega proizvajajo različne izdelke, od navadnih kamnitih plošč do zahtevnejših tvorb, ki sodijo med umetniške stvaritve …

Ta zgodba se začenja pred 230 milijoni let. In kaj se je tedaj dogajalo? »Na grebenu pribrežnega toplega Tetidinega morja so korale, morske gobe in drugi organizmi s svojimi skeleti ustvarjali kamnito gmoto današnje apnenčeve čeri …« (A. Ramovš)

Pisatelj Lojze Zupanc (1906–1973), ki se je rodil pred stotimi leti v Ljubljani in umrl v Škofji Loki, je med številnimi drugimi deli objavil tudi knjigo pravljic iz loškega gospostva in ji dal naslov Zlato pod Blegošem. Izšla je dvakrat (1971, 1994), ilustriral jo je Ive Šubic. Da bi bilo pod Blegošem zlato, je seveda res le pravljica. Resnica pa je, da je na Hotavljah, ob južnem vznožju te poljanske rodovne gore, nek drug, kamniti zaklad. Zaklad enega najlepših kamnov na svetu, ki se imenuje hotaveljski marmor, lastnik in varuh tega zaklada pa je doma in v svetu poznana in priznana delniška družba z imenom Marmor Hotavlje (v nadaljevanju MH).

Hotaveljski marmor, naj ga pišemo z malo ali z veliko začetnico, kot kamen ali kot podjetje, je tudi eden od razpoznavnih znakov Poljanske doline. Po čem v Sloveniji in po svetu najbolj poznajo to dolino in njene ljudi? Po pripovedih Ivana Tavčarja, po podobah cele vrste avtorjev iz slikarske rodovine Šubicev, po slikah žirovskih naivcev in še dolge vrste likovnikov, od samoukov do akademsko izobraženih. Pa po ljudski vstaji decembra 1941, ki je dala večino borcev za legendarno (četudi za nekatere »sporno«) dražgoško bitko. Poznajo nas tudi po raznih značilnih obrtniških in industrijskih izdelkih, kot so žirovski čevlji in klekljana čipka, po tehnološko visokem, a poslovno neuspelem podvigu Rudnika urana Žirovski vrh … In ne nazadnje, kot rečeno, po Blegošu in kamnu, ki leži pod njim – in po izdelkih iz njega.

Zgodba tega kamna je stara 230 milijonov let. Popisal jo je dr. Anton Ramovš, priznani slovenski geolog in selški rojak, izšla je v lepo oblikovani, lepoti kamna primerni knjigi Hotaveljčan skozi čas, založil jo je MH leta 1995. Tej zgodbi tu ni česa dodati, da bi jo zgolj na kratko povzemali, pa tudi ni mogoče, je predolga. Zato omenimo to pot le nekaj poudarkov.

Poudariti želimo izjemne razpone, ki jih je MH doživel v dobrega pol stoletja svojega razvoja. Dne 18. oktobra 1948 so prišli na »šiht« štirje kamnarji, danes jih hodi okrog 150, pa ne le v kamnolom. Največ jih dela v obdelavi kamna, drugi si prizadevajo, da bi kamen z dodano vrednostjo prodali, tretji ga po pridobljenih naročilih vgradijo – kar se ne dogaja le po Sloveniji, ampak po vsej Evropi in še dlje. V začetku so vse delali ročno in delo je bilo nadvse težaško. Spomini zvenijo pionirsko. »Ponosen sem, da sem bil med prvimi, ki so zasadili kramp in lopato v tisto pusto in zaraščeno zemljo in iskali najlepše kose rdeče pisanega marmorja, ki krasi stene tudi najbolj uglednih ustanov doma in v tujini«, se spominja Peter Dolinar, ki je bil med prvimi štirimi. Ko se jim je naslednje leto pridružil kamnolomec Anton Ženič z Repentabra, jih je naučil, kako odlomiti večje bloke kamna. In potem je bilo treba tak blok z velikimi napori spraviti na kamion. To pa je bilo za začetek tudi vse, veliko muke in malo zaslužka. Kamen so le lomili, obdelovali so ga drugi in drugje in pobrali večji del zaslužka. Ko so to sprevideli, so tudi hotaveljski kamnarji težili k temu, da bi kamen sami obdelali in prodali. Razlika med pripomočki, ki so jih pri delu uporabljali na začetku in v zadnjih desetletjih, pa je neverjetna. Ponazorimo jo z več kot očitno razliko med špico in macolo na eni in računalniško krmiljenim CNC-obdelovalnim strojem na drugi strani razvojnega loka …

Voljo do dela, ki so jo imeli že v začetku in je tudi pozneje ni zmanjkalo, je z leti dopolnjevalo predvsem znanje – in to je tisto, ki je omogočilo razvoj. Treba pa je bilo tudi razvojnega poguma in drznih odločitev. Te so v zgodovini podjetja ob svojih sodelavcih poosebljali direktorji MH, zlasti ključni trije: Franc Čadež, Alojzij Štremfelj in Branko Selak.

Kronologija MH

V zgodbi kamna hotaveljčana in družbe, ki ga poseduje in obdeluje v novejšem času, je mogoče posebej omeniti nekaj obdobij in let. Zgodba se začenja že pred 230 milijoni let. In kaj se je tedaj dogajalo? »Na grebenu pribrežnega toplega Tetidinega morja so korale, morske gobe in drugi organizmi s svojimi skeleti ustvarjali kamnito gmoto današnje apnenčeve čeri.« (A. Ramovš) Markantno je tudi leto 1721. Zakaj? Iz tega leta so najstarejši doslej ugotovljeni in z letnico označeni izdelki iz hotaveljčana – na srednjem stebriču bifore v zvoniku podružnične cerkve sv. Jedrti v Čabračah. Še starejši so verjetno v starem delu cerkve sv. Križa nad Srednjo vasjo, vendar niso datirani. Pomembno je leto 1910: Tržačan Hans Wildi odkupi del hotaveljskega kamnoloma nad desnim bregom Volaščice od posestnika Lovriha s Srednjega Brda, drugi del ostane v lasti Lovrihovega soseda Kosmača; ta ga proda šele MH. Omenjamo tudi leta 1925–1927: arhitekt Jože Plečnik na novo opremi notranjščino Trgovinske zbornice v Ljubljani (zdaj Ustavno sodišče RS). Vrhunca te opreme, steber na stopnišču in portal vhoda v sejno dvorano, sta iz hotaveljčana. Mojster Plečnik, ki je ta kamen visoko cenil, ga je uporabil tudi v številnih drugih gradnjah (tudi v NUK). V letih 1955–1956 MH prevzame in izvede obsežna kamnoseška dela v novi stavbi Skupščine SRS v Ljubljani, kamnite portale za 41 notranjih vrat. Dotlej so kamen samo lomili, obdelovali so ga in z njim zaslužili drugi. To pa je bilo prvo veliko naročilo, ki so ga v celoti izvedli hotaveljski kamnarji. Dela je vodil kamnoseški mojster Venčeslav Bele iz Koprive na Krasu. V letih 1984–1985 v kongresnem centru in hotelu Sheraton v Harareju (Zimbabve) položijo okrog deset tisoč kvadratnih metrov hotaveljčana, kar je še vedno največja površina iz lastnega kamna v enem objektu. Leta 2002 v poslovnem centru Vienna na Dunaju »oblečejo« v kamen največjo fasado doslej, kar 23 tisoč kvadratnih metrov. Leta 2001: MH zmaga v hudi konkurenci na mednarodnem natečaju in tako pridobi svoj največji posel doslej: vsa zunanja in notranja kamnoseška dela v Hramu svetega Save v Beogradu, ki je druga največja pravoslavna cerkev na svetu. Dela še trajajo. Leta 2002: na veliki in luksuzni potniški ladji The World položijo 9.600 kvadratnih metrov kamna, kar je bil eden najzahtevnejših poslov dotlej … In tako naprej do danes, zgodba se nadaljuje.

Oddajte svoj komentar

Kranj 11°

oblačno
vlažnost: 91 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

6/12

ponedeljek

6/13

torek

5/11

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 18. november 2019

Medgeneracijske prireditve

PREDAVANJA / Žirovnica, 18. november 2019

Kirgizija – dežela pod nebeškimi gorami

PRIREDITVE / Gorenjska, 19. november 2019

Medgeneracijske prireditve

PREDAVANJA / Tržič, 19. november 2019

Po balkanskih hribih

PRIREDITVE / Kranj, 19. november 2019

Zmanjševanje odpadkov in izmenjevalnica oblačil

IZLETI / Kranj, 21. november 2019

Na Semiško goro

IZLETI / Šenčur, 23. november 2019

Učka

IZLETI / Kranj, 23. november 2019

Po Napoleonovi pešpoti

 

 
 

 

 
 
 

Poštar stavka le dva dneva / 14:20, 17. november

Pošta?
Kdo jo še sploh rabi?
Kaj vse prodajajo.!
Samo še salame ne.

Nad Belco se je spet sprožil plaz / 14:18, 17. november

Joj, erozija!

Pasijon finančno samostojnejši / 14:16, 17. november

Mami, mami, glej maškare!

Zavrnjena še četrta pritožba? / 22:07, 16. november

Torej bodo imeli Avstrijci 2 leti časa za kvaliteten dopust, da počakajo balkance.

Najbogatejša Slovenca še vedno zakonca Login / 16:05, 16. november

Največji car je Merlak! Ki vlaga v Bohinj. Pa odselil se je, ker ne bo futral svojati z davki v lastni državi..

Sedemindvajset / 12:29, 16. november

Primož:"Naši predniki pred sto in več leti čez veliko lužo odhajali v iskanju boljšega življenja in so pred pol stoletja begunci tam prosili...

Sedemindvajset / 08:07, 16. november

Torej v času stare Jugoslavije..