Človekove pravice

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 25. november 2019 / 09:58  

Leta 1948 je bila v Združenih narodih sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Ljudje, ki so se tistega leta rodili, so zdaj stari že dobrih sedemdeset let. Kaj pa človekove pravice – so se udejanjile ali pa so še vedno le deklarirane?

So res univerzalne?

Dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na FDV, se izkaže kot nadvse primerna sogovornica na to temo. »Odlično je, da imamo Združene narode, seveda pa nikoli nismo z vsem zadovoljni. Združeni narodi so na področju zagotavljanja človekovih pravic, ne samo pravic manjšin, kjer so mogoče odigrali manjšo vlogo, naredili ogromno. Dosežen je bil izjemen napredek z vidika oblikovanja norm na področju človekovih pravic. Imamo številne konvencije, ki so normativni okvir. Združenim narodom je uspelo s tem vzpostaviti pomembnost diskurza o človekovih pravicah kot element civilizacije, napredka v mednarodni skupnosti. V zadnjem času se pa zelo veliko ukvarja z nadzorom nad uresničevanjem človekovih pravic, kar je tudi izjemnega pomena. Seveda smo lahko tudi kritični. Daleč od tega, da je stanje na področju človekovih pravic rožnato. Nasprotno, vidimo, da celotni proces na številnih področjih nazaduje. Ključnega pomena pa je razumevanje, da je varstvo človekovih pravic proces. To ni nikoli končana zgodba. Nekatere države so sicer boljše kot druge pri tem, a nobena ni ideal. Vedno so področja, ki jih je treba izboljšati, Združeni narodi v sodelovanju z drugimi regionalnimi organizacijami pa imajo pri tem pomembno vlogo. V kontekstu krize multilateralizma vidimo seveda tudi težave na področju varstva človekovih pravic, vključno s področjem zagotavljanja manjšinskih pravic. Populizem, nacionalizem, poudarjanje pomena etničnosti, drugačnosti, drugosti pa so ovire na poti do dobrega uresničevanja manjšinskih pravic.« Nekateri menijo, da so človekove pravice iznajdba oz. konstrukt Zahoda, ki ga hoče ta vsiliti svetovnemu Vzhodu. »Osebno verjamem v eno človeško civilizacijo. Takšne razprave so mi s filozofskega vidika zelo tuje. Očitki o kulturni pogojenosti človekovih pravic, ki naj ne bi bile univerzalne, obstajajo že kar dolgo. Študentom že nekaj let dajem kot obvezno literaturo članek indijskega nobelovca Amartye Sena o t. i. azijskih vrednotah, ki na neki način izniči vrednost razmisleka o tem, da obstajajo neke drugačne kulturne vrednote, ki bi zanikale človekove pravice. Seveda se te uresničujejo v različnih okoljih na različne načine, ampak osnovna ideja človekovih pravic je človekovo dostojanstvo. Ne poznam nikogar iz drugih kulturnih okolij, ki ne bi želel živeti dostojanstveno, ki ne bi želel živeti v okoliščinah, v katerih lahko kot ljudje uresničimo svoje interese, svoje cilje, imamo svoj dom in zagotovljeno varnost, lahko poskrbimo za svojo družino in tako naprej. Moramo vedeti, kdo promovira tak diskurz. Pogosto so to voditelji, ki zagovarjajo avtoritaren režim. Azijski režimi naj bi bili tako ekonomsko učinkovitejši, potencialno sicer na račun človekovih pravic. To pa ni nikjer dokazano. Amartya Sen v tem starem članku izpostavlja Bocvano, ki je bila v tem obdobju demokratična država in ki je imela enako gospodarsko rast kot nekatere avtoritarne azijske države. Ta argument torej ne drži. Drugič, ko govorimo o azijskih, afriških, arabskih ali islamskih vrednotah, ti svetovi niso enotni. V Aziji imamo kup različnih držav, različnih tradicij, verskih in kulturnih. In tretjič, v čigavem imenu ti voditelji pogosto zagovarjajo negativen odnos do človekovih pravic? Ljudje v Aziji so upravičeni do človekovih pravic toliko kot vi ali jaz ali kdor koli v t. i. zahodnem svetu. Čeprav so se dokumenti oblikovali v zahodnem svetu, zaradi same ideje temeljnih človekovih pravic, ki zagotavljajo dostojanstvo vsakega posameznika po načelu nediskriminacije, da smo v pravicah enaki, človekovim pravicam ne moremo odrekati njihove univerzalnosti.« (Vir: Boris Vasev, MMC RTV SLO)

Mali schengen

Tudi na Balkanu se premika. Srbski predsednik Vućić, makedonski premier Zaev in albanski premier Rama so se na nedavnem srečanju v Ohridu v okviru ideje »malega schengena« dogovorili za prost pretok delovne sile in potovanja med državami le z osebno izkaznico.

Da jih ne pozabimo

»Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih – prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna – so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu.« To je povedal hrvaški filmski producent Branko Lustig (1932–2019). Na dolgem seznamu filmov, ki jih je produciral, sta tudi Schindlerjev seznam in Gladiator. Za oba je dobil oskarja. Umrl je 14. novembra v Zagrebu.