Utapljamo se v odpadkih

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Slovenija / četrtek, 27. februar 2020 / 13:52  

Zgolj v januarju je na dvoriščih in (večinoma) improviziranih skladiščih komunalnih podjetij ostalo 5700 ton odpadne embalaže. Količine pa bodo po predvidevanjih zbornice za komunalno gospodarstvo naraščale vsak mesec za dodatnih 5.700 ton, kar je polovica tega, kar komunalna podjetja zberejo v enem mesecu, saj družbe za ravnanje z odpadno embalažo po sklepu upravnega sodišča niso več dolžne prevzemati količin, za katere ni plačana embalažnina. Skupaj s količinami, ki so jih komunalna podjetja primorana skladiščiti še s prejšnjih dveh let, je tako na raznih odlagališčih po Sloveniji 16.400 ton odpadne embalaže, kar predstavlja goro smeti v velikosti kakšnih 16 ljubljanskih dvoran Tivoli.

Slovenija velja za vzorčen primer zgledne države, ko govorimo o ločenem zbiranju in sortiranju odpadkov. Kar 59 odstotkov jih recikliramo ali kompostiramo, s čimer sodimo v sam evropski vrh in zaostajamo le za Nemčijo. Naše težave pa se začnejo, ko pridemo do odpadkov, ki niso primerni za reciklažo. Ti odpadki se kopičijo in predstavljajo problem že več let, težave pa so eskalirale, ko se je pred dvema letoma Kitajska odločila, da ne bo več smetišče Evrope in je odpadke nehala sprejemati. V Zahodni Evropi, kjer imajo večino objektov za energetsko izrabo odpadkov, novo situacijo bolj ali manj uspešno obvladujejo, v Sloveniji pa se v lastnih odpadkih vse bolj utapljamo, saj imamo takšen objekt le v Celju, kar je odločno premalo.

Politika že vsaj poldrugo desetletje ve, da se bomo z odpadki morali soočiti sami, a ji je konec leta 2018 uspelo sprejeti le delno učinkovit interventni zakon. Zdaj bo učinkovitejše reševanje (če bo nov interventni zakon potrjen) odpadkov stalo skoraj devet milijonov evrov. Ob tem pa še vedno ne bomo nič bližje sistemskemu urejanju problema.

Če nam je v nekaj letih uspelo vzpostaviti enega najbolj učinkovitih sistemov zbiranja in sortiranja odpadkov v Evropi, zagotovo zmoremo rešiti tudi drugi konec težave. Tako politika kot širša javnost, ki je objektom za energetsko izrabo odpadkov precej nenaklonjena, pa se morata začeti zavedati, da takšne objekte očitno potrebujemo, dokler proizvajamo odpadke. Zagotovo je bolje, da odpadki gorijo v sodobnih objektih, ki minimalno obremenjujejo okolje, kot pa na dvoriščih komunalnih podjetij. Te prizore smo spremljali še ne tako dolgo nazaj, bojazen, da jih bomo spet, pa je vsak mesec – z novo 5.700-tonsko »pošiljko« – večja.