Rakavi bolniki

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 5. marec 2020 / 16:53  

Kako ravnati ob takšnem bolniku?

Najprej je pomembno, da njemu samemu prepustimo odločitev o načinu zdravljenja. Beremo lahko različne uspešne in neuspešne zgodbe zdravljenj. Bolnik se bo odločil za tisti način zdravljenja, ki mu najbolj zaupa. Medicina je močno napredovala in danes lahko pomaga veliko večjemu deležu rakavih bolnikov kot pred desetletji. Pri rakavem bolniku je zelo močno, intenzivno in globoko doživljanje čustvenega sveta. Predvsem strahu. Kdor nima te izkušnje, težko to razume. Naša naloga ob rakavem bolniku je pa ravno to, da se mi potrudimo razumeti ga v tej razbolelosti. Da ga razumemo v njegovem strahu. On doživlja prave groze – soočanje s smrtjo, močni strahovi, obup, nemoč, tudi jezo. Ti ljudje si nadvse želijo, da bo nekdo z njimi v teh težkih trenutkih. Da bi nekdo iskreno spregovoril o strahovih in da bi zdržal z njim. Zato je zelo nesmiselno in popolnoma nekoristno, če mu začnemo moralizirati ali mu celo nalagati krivdo za nastalo bolezen (veš, moral bi bolj paziti na svoje zdravje, bolj zdravo bi moral jesti, premalo si bil oblečen …). Nesmiselno mu je vsiljevati svoje mnenje in svetovati (nehati boš moral biti samovoljen in boš moral poslušati zdravnike …) niti ni koristno govoriti o lastnih bolečih izkušnjah (tudi jaz sem imel hude trenutke, nisem vedel, ali me bodo pozdravili …). Zelo moramo biti previdni s podajanjem takšnih mnenj.

Ko naš sorodnik, znanec, sodelavec zboli za rakom, je najbolje, da spoštljivo obmolknemo, se ustavimo in ne začnemo razlagati, kako poznamo to bolezen. Nekaj molka nas bo v začetku povezalo, saj bo bolnik videl, čutil, opazil, da smo se mu posvetili, da se trudimo ga razumeti, začutiti v njegovi stiski. Nato ga preprosto vprašajmo: »Kako si? Kako zelo te je prizadela diagnoza? Ali si pomislil na smrt?« Nato skupaj z njim raziskujmo vire moči, ki jih bo potreboval v času zdravljenja – kdo ti stoji ob strani, komu lahko potarnaš, kdo te razume, koga imaš rad, kdo te ima najraje, mnogim ogromno pomeni vera, nekaterim razne skupine, poiščite lepe spomine na preteklost, morda na lepe dopuste, otroke, kjer mu je bilo lepo. Z njim se je smiselno sprehajati med dvema skrajnostma: potencialna smrt (tako in tako o tem premišljuje) in lepota, upanje bivanja. Takšni bolniki nas potrebujejo kot sopotnika, v katerem vidijo sočutje, solidarnost, sodelovanje. Žal nas v tako hudih trenutkih bolj preplavijo hudi strahovi kot upanje za prihodnost.

Hudo bolni ljudje imajo pravico, da jih je strah. Tu nas potrebujejo. Kaj bo z njimi, ko se pozdravijo? Kaj če se ne pozdravijo? Kako težko je to slišati? Dopustimo, naslavljajmo predvsem strah, ki se poraja ob takšnih vprašanjih. Ta strah se razleze po celem telesu – včasih ohromijo noge, včasih drgeta vsak del telesa.

Bodimo z njimi in ne pametujmo.