Zimske radosti za mlade in stare

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 28. december 2020 / 23:41

Pa smo le zakorakali v teden svobode, sem vzkliknila sama pri sebi, ko sem se prebudila na torkovo jutro in je bil dan kljub zgodnji megli in mrazu, ki mi je švignil pod toplo odejo, že tisočkrat lepši. Skupaj s težko pričakovano svobodo pa se je vame naselil tudi nemir, da moram teh sedem dni izkoristiti kar se da polno, se naužiti svežine Julijcev in se načuditi lepotam zasneženih bohinjskih gora. Zmotno prepričanje, da bom v tednu nadomestila pomanjkanje potepanj in izletov, ki jih je virus iz včasih samoumevnih možnosti za preživljanje prostih koncev tedna zdaj spremenil v privilegij, me je že prvi dan gnalo, da sem namazala zaprašene lesene sani in se podala do koče na starem mejnem prehodu Ljubelj.

Ta zimski šport je v zadnjih nekaj letih med mladimi pa tudi med malo starejšimi generacijami postal zelo priljubljen, meni pa je v lepem spominu ostal še iz časov, ko sva se oba z bratom Rokom gnetla na starih lesenih sankah in se spuščala s komaj opaznih hribčkov na zasneženi Pokljuki. Ti so z leti postali nezanimivi in so jih kaj hitro nadomestili popoldanski spusti po sveže spluženih smučiščih, dokler nisva prerasla tudi tega veselja in začela iskati daljših ter predvsem hitrejših užitkov pri sankanju iz Loma pod Storžičem in Ljubelja.

Naveličanost nad enoličnimi dnevi, razpetimi med študijem, službo in krajšimi sprehodi znotraj občin, je tisti torek veliko ljudi pripeljala do odločitve, da si večer popestrijo z zabavnim snežnim spustom. Mlade družine, prijatelji in pari so v razpotegnjeni koloni počasi vlekli sani proti vrhu ter komentirali navdušene vzklike mimoidočih nočnih sankačev. Vzpon sva z Rokom torej začela tik pri predoru na slovensko-avstrijski meji, kjer se široka in dobro urejena sankaška proga začne v ovinkih počasi vzpenjati in se po dobrih štiridesetih minutah hoje zaključi pri leseni gorski koči. Na vrhu sva se ogrela s toplim čajem in se pripravila na adrenalinski spust po progi, ki je bila na nekaterih delih že precej zdelana, a so majhni hribčki in spluženi ovinki vožnjo naredili še zabavnejšo.

Verjamem, da si je tudi kdo izmed vas v preteklem tednu privoščil vsaj malo zimskega veselja, če pa ste si sankanje prihranili za kasneje, ko bo v sneg odet prav vsak kotiček Gorenjske, pa le skočite na namazane sani, si nadenite močno čelno svetilko in raziščite sankališča v Lomu pod Storžičem, na Tromeji ali Malem vrhu na Jezerskem, sama pa upam, da mi to zimo uspe uresničiti dolgoletno željo in se spustiti po zasneženi Mangartski cesti.