Glasnik zamolčanih poetov

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. maj 2021 / 07:49  

Konec aprila so v Kranju pokopali profesorja slovenskega jezika in književnosti, pisatelja, pesnika, esejista, urednika in literarnega zgodovinarja pa tudi častnega občana Kranja Franceta Pibernika. Njegov literarni opus je obsežen, poleg tega pa je iz pozabe dvignil zamolčane slovenske pesnike in pisatelje iz zdomstva in tako popolnil prazna mesta v slovenski književnosti.

Profesor France Pibernik se je poslovil v 93. letu starosti. Rodil se je 2. septembra leta 1928 v Suhadolah pri Komendi v globoko verni kmečki družini devetih otrok. Sam je povedal, da je bila družina patriarhalno urejena. Oče in ded sta bila močni osebnosti. Znala sta pošteno in dobro gospodariti ter skrbeti za svojo družino, pred drugo svetovno vojno in med njo pa sta bila svobodno ali pod prisilo vpeta v upravljanje takratne občine Komenda. Kmečko življenje, doživljanje dela na polju in na travnikih oziroma senožetih, opazovanje rastlinskega in živalskega sveta in versko življenje so močno zaznamovali Pibernikovo življenje in pisanje.

Njegov nečak Jože Pibernik, duhovnik v župniji Trebnje na Dolenskem, je na mojo prošnjo napisal nekaj svojih spominov na pokojnega strica. Iskrena hvala!

»Stričevi verzi nam odprejo pogled na določene dele pokrajine okoli Suhadol. Njegovo duhovno iskanje in prepričanje kar sije iz napisanega. Na kmetih je bilo treba vedno dosti delati. Ko so otroci rezali slamo na slamoreznici, je France vtaknil svoje prste tja, kamor jih ne bi smel. Ostal je brez štirih prstov na desni roki. Mnogi se spominjamo, kako se je rokoval z levico. Prvič mi je bilo to nenavadno, potem pa sem to že pričakoval. Njegov oče je rekel, da bo z eno roko težko fizično delal, zato ga je podpiral pri šolanju. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Kranju in s študijem slovenskega jezika in književnosti v Ljubljani. Njegovo mladostno zorenje, iskanje in rast je zaznamoval tudi sposoben in izobražen starejši brat Avguštin, ki je bil duhovnik v Avstriji in je star 36 let umrl. Pokojni stric France se je vedno čutil dolžnega svoji družini in družbi, da je kljub pomanjkanju lahko študiral. Povojni čas je bil namreč čas obvezne oddaje, poniževanja kmeta in nacionalizacije premoženja. Doživel je čudne vojne čase, povojno revolucionarno čiščenje in gradnjo novega družbenega reda. Sam je rekel, da so mu študij slavistike, profesura in književnost omogočili dobršen del svobode v komunističnem režimu. Z raziskovanjem in objavljanjem del zamolčanih pesnikov in pisateljev se mu je življenje močno zaostrilo. To se mu je kljub vedremu značaju in vselej optimistični drži kazalo na obrazu. Rad je povedal, da so imeli v železnih časih vodilni komunisti v svojih knjižnicah Balantičeve pesmi in jih prebirali, čeprav so bile strogo prepovedane. Do konca življenja ga je zanimalo vse, od književnosti, medijev in vere do politike. Rad je debatiral in strastno bral in pisal. Tarnal je nad mlatenjem prazne slame, ko je veliko napisanega, pa malo povedanega,« je o svojem stricu napisal nečak Jože Pibernik.

Od dijaka do častnega občana

Profesor France Pibernik se je prvič srečal s Kranjem po drugi svetovni vojni, ko se je vpisal na kranjsko gimnazijo in jo leta 1949 končal. Sledil je študij slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je leta 1955 končal. Do leta 1958 je poučeval na nižji gimnaziji na Dobrovem v Goriških brdih. Potem se je začelo nad 60 let trajajoče najbolj ustvarjalno kranjsko obdobje Pibernikovega življenja. Do upokojitve leta 1990 je bil med dijaki zelo priljubljen in spoštovan profesor slovenščine. Prav oni so leta 2013 svojega profesorja, ki je bil pred več kot šestdesetimi leti tudi dijak kranjske gimnazije, predlagali za častnega občana Mestne občine Kranj.

Profesor Miha Mohor je za zadnjo številko Kranjskih novic o svojem profesorju in kasneje prijatelju Piberniku napisal zelo osebno doživet članek. V njem se spominja otroških let, kako je oče, tedaj še profesor, kasneje pa tudi ravnatelj kranjske gimnazije, z nenavadnim žarom pripovedoval o svojem gimnazijskem razredu. Bil je razrednik generacij, ki ji je obdobje odraščanja zajel »čudno izpraznjeni čas« izgubljenih medvojnih let. Z zadovoljstvom je spremljal njihov šolski napredek in pri tem omenjal imena. Zapomnil sem si le eno – zabavno nenavadno ime Pipč. Njegovo zanimanje za knjige se mu je zdelo obetavno, oba pa da je navduševala likovna umetnost. In ta Pipč je enajst let kasneje kot profesor France Pibernik stopil v gimnazijski razred Mihe Mohorja.

»Oče me je bil pripravil nanj, tako da mi je podaril še po tiskarskem črnilu dišečo knjižico njegovih pesmi Bregovi ulice. Mladi profesor je v središče pouka postavil književnost in jo interpretiral ob spoznanju, da se ni dobro oprijemati že definiranih opredelitev iz književne zgodovine. Izhajal je iz svojih branj, iskanj in spoznanj. Nemalokrat je prestopal ograde učnega načrta. Prostodušno nam je posredoval pesmi takrat prepovedanega pesnika Franceta Balantiča in nam s prebiranjem svojega prevoda Kvartetov angloameriškega pesnika Thomasa S. Eliota odpiral vrata v modernistično liriko. Vedno je zastopal načelo avtonomnosti umetnosti in dijaki smo čutili, kaj mu je zares všeč.«

Znanstvo iz gimnazije in Mihova poklicna odločitev za slavistiko sta nekdanjega dijaka in njegovega profesorja povezala v prijateljstvo. Obujala sta spomine na stare čase, se pogovarjala in hodila na izlete tja do Višarij in Koroške. Skupaj sta oblikovala nekaj knjižic pesmi, predstavila križev pot pokojnega Pibernikovega sina Andreja, ki ga je dopolnil z izvirnimi verzi, in natisnila album fotografij pokojne žene Jolande, priznane likovne pedagoginje. Sedaj počiva skupaj z njima na kranjskem pokopališču.

Zamolčane vrnil med žive

Pokojni profesor France Pibernik, ki ga je moj dolgoletni časnikarski sodelavec Igor Kavčič imenoval za »velikega častilca slovenske besede«, je pustil slovenskemu narodu in njegovi književnosti dragoceno dediščino, strnjeno v sedmih samostojnih pesniških zbirkah – prva je izšla že leta 1960, v enajstih esejističnih in literarno-zgodovinskih delih in v osmih antologijah zamolčanih slovenskih literatov. Prav slednje, zamolčane, odrinjene in nasilno pozabljene, ki niso bile naklonjene novi povojni jugoslovanski oziroma slovenski komunistični oblasti, je vrnil v podobo slovenske književnosti in jo s tem dopolnil. Zaradi tega je moral požreti marsikatero grenko, vendar je vztrajal, saj je to jemal tudi za svoj dolg do svojega naroda in njegove zgodovine. Tako je napisal vrsto komentiranih izbranih del, biografij in monografij o Francetu Balantiču, Ivanu Hribovšku, Tonetu Poldi, Francetu Kunstlju, Karlu Mauserju, Alojzu Rebuli, Vladimirju Truhlarju, Jožetu Udoviču, Zorku Simčiču, Francu Papežu in še o nekaterih.

Ko sem se lani za čezmejni časopis Karavanke pogovarjal s pokojnim Francetom Pibernikom o zamolčanem pesniku in pisatelju Karlu Mauserju, ki je mladost preživljal v Podbrezjah in je želel ostati med Slovenci na Koroškem, sem ga vprašal, zakaj se je tako srčno zavzemal tudi za literarno rehabilitacijo nasilno zamolčanih. Odgovoril mi je: Ko sem ves povojni čas spremljal literarna dogajanja, sem najprej naletel na zamolčane avtorje v domovini, recimo na pesnika Franceta Balantiča. Ko sem zbiral gradivo o njem, so se v zvezi z njim začeli odkrivati tudi zdomski in zamejski avtorji, ki so bili v matici prepovedani. Zaradi problemske povezave med matično, zamejsko in zdomsko literaturo je zadeva zame postajala vedno bolj zanimiva in privlačna za odkrivanje neznanega …

Pogovor je bil opravljen in natisnjen lani jeseni in je med zadnjimi, če ne zadnji javni nastop pokojnega profesorja Pibernika!