Knjiga, pisana z velikim srcem

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. februar 2023 / 08:24  

Akademikinja ddr. Marija Stanonik je v knjigi Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem strnila sedem desetletij slovenske skupnosti v Argentini – delovanje društev, organizacij in posameznikov, ki ga je pobliže spoznala pred štirimi leti.

»Močno povezani med seboj so uspeli ustvariti in obdržati organizirano šolstvo, ohraniti versko življenje in slovenski jezik,« so o Slovencih v Argentini zapisali v Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa. Knjigo Zlato in biseri iz srebrne dežele pod Južnim križem, ki so jo izdali skupaj z Založbo Mladika iz Trsta, so med bralce pospremili tudi s podatkom, da predstavlja pomemben vir informacij za vse, ki se ukvarjajo s tematiko slovenske diaspore, bodisi profesionalno ali ljubiteljsko. »Prav tako knjiga predstavlja pomemben nadaljnji kažipot za tiste, ki bi želeli poglobljeno spoznati slovenske rojake v Argentini.«

Marija Stanonik se je v Južno Ameriko odpravila proti koncu leta 2018, ko je Zedinjena Slovenija, krovna organizacija Slovencev v Argentini, beležila sedemdeseto obletnico ustanovitve. Sprva se je imenovala oziroma delovala kot Društvo Slovencev, ki je bilo osredotočeno na sprejem priseljencev ter pomoč pri njihovem vključevanju v novo okolje, kmalu pa se je delovanje razvejalo na organizacijo življenja v novi domovini.

Kot je v knjigi pojasnila Helena Janežič, skrbnica zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici, so slovenski izseljenci v Argentino prišli v več valovih, glavnina (okoli 25 tisoč) v času med obema vojnama, v letih 1947 in 1948 ter 1954 in 1955 pa zlasti politična, gospodarska, kulturna in prosvetna elita, ki si je večinoma reševala življenje.

Številne informacije in osebna doživetja

Za Marijo Stanonik je bil pomemben vir informacij Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948–1998, v katerem je Jože Rant, rojen v Kranju, zbral podatke in dokumente o življenju in delu slovenske politične emigracije v Argentini ob petdesetletnici Zedinjene Slovenije, oprla pa se je še na nekatere druge publikacije, ki so nastale ob obletnicah društev in organizacij. »Želela sem jih imeti za in v spomin, ampak ko sem jih prinesla domov, sem čutila odgovornost, da naredim nekaj na njihovi podlagi, da to gradivo nekako oživim, aktualiziram, čeprav je vsaka publikacija drugačna, vsaka je pisana na svoj način, kar mi je dalo kar nekaj dela.« Poleg omenjene organizacije je predstavila Naš dom San Justo, enega od sedmih domov, ki delujejo v Buenos Airesu, Društvo Slovencev v Mendozi, angažirane posameznike; zbrala je misli in pričevanja nekaterih uglednih argentinskih Slovencev …

Kot je povedala ob izidu knjige, je bil 14-dnevni obisk intenziven – veliko je bilo dogodkov, pogovorov, srečanj, posebno dragocena izkušnja je bilo doživetje Argentine skozi vsakdanje življenje rojakov ter povabilo na novo mašo sorodnika Pavla Erjavca, vnuka Marijinega strica Janeza Stanonika. »Knjiga je pisana z velikim srcem, čeprav je strokovna,« je povzela vsebino, obogateno s številnimi fotografijami Aleksandra Igličarja, ki je rojake doslej obiskal trikrat in z ženo Mileno tudi podprl izdajo dela, s katerim Slovenci po njegovih besedah dobivamo priložnost spoznati skupnost, ki ga je – tako kot Marijo – prevzela s svojim odnosom do slovenskih korenin. Podporo je knjigi namenil še Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.