Mamutova oporoka

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / petek, 19. maj 2023 / 16:05  

Klemen Pisk je Kranjčan, ki sedaj živi v Brežicah, prej pa je precej let živel v Brnu na Češkem. Je pesnik, pisatelj, glasbenik in prevajalec, ki je po treh pesniških zbirkah in zbirki kratkih zgodb spisal svoj prvi roman Mamutova oporoka. Tega je že predstavil na mednarodnem festivalu v nemškem Kielu, naslednje leto pa bo roman izšel v Litvi.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil Klemen Pisk član uredništva študentske revije Tribuna. Med študijem slavistike v Ljubljani se je največ posvečal poljščini. Kot pesnik je opozoril nase s prvo pesniško zbirko Labas vakaras (1998), tej sta sledili še dve. Kot pevec, kitarist in glavni avtor pesmi je s skupino Žabjak bend izdal dve zgoščenki. Leta 2021 pa je pri mariborski založbi Litera izšel njegov romaneskni prvenec Mamutova oporoka, izpoved rahlo drugačnega doktorja Žažlja, ki ga je predstavil tudi že na mednarodnem festivalu v nemškem Kielu in bo naslednje leto izšel v Litvi. Konec maja ga bo predstavil tudi Poljakom. V Kranju pa ga že jutri ob 18. uri lahko srečate na literarni čajanki v Layerjevi hiši, kjer bo spregovoril o svojem delu. Deluje namreč tudi kot literarni prevajalec. Največ prevaja iz poljščine in litovščine. Tri leta je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Prevaja še iz češčine, finščine in latvijščine. Finščine, zastrižemo z ušesi. Izvemo, da sicer ni dokončal izbranega študija, je pa veliko investiral vase. »Dobil sem štipendijo za pisatelje in sem imel možnost živeti v Litvi. Takrat sem imel čas in sem se učil nove jezike. V Litvi sem tudi na fakulteti študiral finščino, ker pa ima soproga na Češkem prednike in se je pokazala možnost, sva potem dobrih deset let živela še v Brnu. Tam pa sem se finščino učil zasebno.« Med drugim je prevedel zgodovinski roman v dveh delih Petrova imperatorica, katerega avtorica je litovska pisateljica Kristina Sabaliauskaite. Napisan je s perspektive žene Petra Velikega, ruske carice Katarine I. Trenutno prevaja četrti del priljubljene sage o veščecu Čas prezira poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega. Že pred dvajsetimi leti je sicer vedel za Veščeca, vendar dokler niso začeli serije predvajati na Netflixu, Slovencev prevod ni zanimal. Septembra 2021 je v Vilni prejel tudi nagrado sv. Hieronima za prevajanje litovskih knjig v slovenščino.

Naštudiral je roman

Njegov roman Mamutova oporoka je sicer avtobiografski, vendar pravi, da ga bralec ne sme jemati dobesedno avtobiografsko. Nastajal naj bi kar dvajset let, čeprav je večino napisal v zadnjem času. Da je delo nastajalo toliko časa, pojasni takole: »Moral sem se izobraziti glede romana, saj je to kar zahtevna zvrst. Še vedno pa lahko rečem, da sem veliko stvari napisal spontano, brez vnaprejšnjega načrta. Tega sem potem ustvaril na koncu, dal celoten tekst v neko smiselno celoto. Tako da lahko rečem, da je bila večina romana napisana v zadnjih petih letih, zasnova glavnega lika pa se pojavlja že v mojih kratkih zgodbah.«

Fascinantno se nam zdi, da se je odločil, da bo naštudiral, kako se roman sploh napiše, saj se ljudje pogosto usedejo in pač napišejo knjigo. Ali je ta dobra ali ne, je že druga zgodba. Pisk pove: »Pri romanu je tako, da se je bolje izobraziti v tej smeri, da poznaš pravila in jih potem kršiš, ne obratno. Zase lahko rečem, da mi je to samo koristilo. Prej med pisanjem nisem znal izpeljati nekaterih stvari. Pomembna je struktura, lok lika … Imaš recimo začetek, potrebuješ pa sprožilni moment, ki požene roman naprej. V tej smeri sem se kar precej poglabljal, čeprav ta pravila morda bolj veljajo za fantazijske ali morda zgodovinske romane …« Kako pa bi opredelil potem svojega, ga vprašamo. »Moj sodi v … transgresivni, prestopniški žanr,« pojasni. »Soroden je morda romanu Ameriški psiho. Napisan je v prvi osebi, glavni lik je nerealiziran moški, ki se naslaja nad ženskimi oblačili, ta pa predstavljajo nekakšen nadomestek za žensko.« Meni tudi, da je roman erotičen, vendar ne v klasičnem razumevanju tega pojma, prej deviantno erotičen. »V njem najdemo veliko provokativnih, nagajivih in žgečkljivih delov. Pogosti so tudi fetišistični opisi.« V smehu nadaljuje, da če je v romanu kaj avtobiografskega, je to zato, ker se je moral z določenimi »čudaškimi konjički«, ki jih ima glavni junak, ukvarjati tudi sam in jih raziskovati zaradi svojega romana. Doda pa še: »Tako kot se junak ukvarja z jezikoslovnimi vprašanji, sem se z njimi moral ukvarjati tudi jaz, a v knjigi je vse to precej karikirano, pri ponazarjanju junakovega odnosa do žensk je veliko pretiravanja, če si dovolim junaka primerjati s samim seboj … Čeprav samo avtobiografsko ozadje romana niti ni tako pomembno, naj si bralci ustvarijo svojo sliko, ne glede na to, ali me poznajo ali ne. Bistvo mojega junaka je v tem, da se skuša realizirati na področjih, na katerih v mladosti ni uspel.«

Dvojina

In tako kot so jeziki strast Klemena Piska, so ti strast tudi njegovega junaka v Mamutovi oporoki. Posebna zanimivost romana je junakovo raziskovanje dvojine. »V romanu analiziram dvojino v približno dvajsetih jezikih. Veliko Slovencev misli, da imamo dvojino samo mi. Pozna jo na primer arabščina, eskimski, laponski jeziki …« Nasmehne se: »Posebno enigmatičen je del romana, ki vsebuje skrivno ljubezensko pismo, zapisano v glagolici, ki je objavljeno, ne da bi bilo 'dešifrirano', in morda ga bo kdo kdaj razvozlal. Dodano je, da bi še bolj poudarilo junakovo norost. Če ga bo kdo uspel prebrati, je čisto mogoče, da bo še bolj šokiran, kot je bil ob branju romana,« s kančkom skrivnostnosti zaključi pisec Mamutove oporoke.