Poučevanje je tudi njen konjiček

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. maj 2023 / 08:14  

Profesorica slovenščine na Srednji ekonomski, storitveni in gradbeni šoli Šolskega centra Kranj Polonca Tomac Stanojev je med letošnjimi prejemniki priznanj Blaža Kumerdeja za izjemne dosežke pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalno prakso v partnerskem sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo. Že kot absolventka slovenistike pa je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado za izredne študijske dosežke in diplomsko delo iz književne didaktike.

Vaše dosedanje delo so opazili tudi na zavodu za šolstvo. Na kaj ste pri tem najbolj ponosni?

Dejansko sem lahko ponosna na marsikaj, predvsem pa na dejstvo, da mi je uspelo v negotovem in kriznem koronskem obdobju v projektu Bralne pismenosti in razvoja slovenščine (OBJEM) z lastnim zgledom motivirati in povezati člane šolskega tima za razvojne premisleke in sodelovalne ustvarjalne presežke, s katerimi smo med stanovske kolege in v pouk – celo na daljavo – kontinuirano vpeljevali timsko razmišljanje ter sodelovalno učenje in poučevanje. Posebno zadoščenje in ponos pa (ob)čutim tudi zaradi spoznanja, da se nam je uspelo tvorno sodelovalno zbližati in povez(ov)ati tudi zato, ker so me tako kolegi kot dijaki prepozna(va)li kot ustvarjalni učiteljski in moralni človeški zgled.

Osrednji cilj projekta OBJEM je bralna pismenost in razvoj slovenščine. Kako ste torej sami kot vodja razvojnega šolskega projektnega tima poleg že naštetega pristopili k temu projektu?

Na začetku je bilo treba člane šolskega projektnega tima navdušiti in prepričati, da smo kot učitelji dovolj inovativni in pripravljeni na razvojne spremembe ter da jih zmoremo v praksi tudi uresničevati: najprej s (samo)kritičnim teoretičnim premislekom, nato pa z drugačnimi pristopi v poučevanju, ki zadevajo predvsem spodbujanje aktivne vloge dijakov pri pouku po korakih formativnega spremljanja in timsko oziroma sodelovalno učenje. Ker je uvajanje sprememb vselej negotovo in naporno, je bilo vsaj sprva tako za učitelje kot dijake precej težko sprejeti nove oblike in metode namesto ustaljene prakse poučevanja, ki že od nekdaj temelji predvsem na frontalnem pouku. Učitelji smo (se) preizkušali in raziskovali lastne načine poučevanja s t. i. kolegialnimi hospitacijami (tudi videokonferenčno med poukom na daljavo), kar pomeni, da smo vrata svojih dejanskih in virtualnih učilnic odprli in medse povabili kolege, ki so postajali naše »stanovsko ogledalo« oz. »kritični prijatelji«. Ker takšno razkazovanje, četudi dobrohotno, nikakor ni samoumevno, se je pristno sodelovanje in zbliževanje zgodilo šele tedaj, ko smo ustvarili spodbudno učno in delovno okolje, na primer z različnimi povezovalnimi delavniškimi druženji, medgeneracijskimi bralno-literarnimi srečanji in podobnim.

V obrazložitvi priznanja so zapisali, da si prizadevate za drugačno in kakovostnejše izvajanje pouka slovenščine. Kako so torej pri vas videti ure slovenščine?

Dejansko so mnoge ure pouka tudi pri meni precej klasične, saj si domišljam, da znam in zmorem dijake za učenje največkrat navdušiti tudi s prepričljivim in dovolj nazornim pripovedovanjem, predvsem pa z aktualizacijo, saj v razlago, če je le mogoče, vključujem realne in zanimive osebe, dogodke, situacije ... Ko pa presodim, da so snov ali okoliščine primerne za to, izberem in uvajam tudi drugačne, sodobnejše učne oblike in metode. Dijaki se tedaj na določen način razdelijo v pare ali manjše skupine in se iz pasivnih opazovalcev spremenijo v soustvarjalce pouka, pri čemer jih učitelj predvsem spremlja, usmerja in mentorira. Na tak način je pouk bolj dinamičen, dijaki so za učenje bolj motivirani in posledično tudi uspešnejši, saj se precej naučijo že v šoli, hkrati pa razvijajo tudi sodelovalno kulturo. Ker pogosto takšen pouk popestrim tudi z različnimi spletnimi aplikacijami, tudi za končno evalvacijo uspešnosti timskega učenja, je pouk ne samo sodobnejši, ampak tudi nazornejši in za dijake učno in izkustveno sprejemljivejši.

Glede na to, da ste naklonjeni novim tehnologijam – kakšno je vaše stališče do umetne inteligence oziroma orodij za ustvarjanje besedil, kot je ChatGPT, ki jih lahko dijaki izkoristijo tudi kot pomoč pri pisanju esejev, seminarskih nalog in podobnem?

Glede te teme imam težko povsem izdelano in prepričljivo stališče, saj se na to (še) ne spoznam prav dobro. Zdi pa se mi, da za zdaj umetna inteligenca še ne zmore toliko kot bolj razgledan in izobražen človek, saj so zlasti vrhunske jezikovne in slogovne zmožnosti odlika posameznikove bralno-sporazumevalne kulture oziroma edinstvenega sloga v kreativnem razmišljanju in besedovanju.

Na kakšen način v pouk slovenščine vi vključujete sodobno tehnologijo?

Kot sem že omenila, počnem to dokaj premišljeno, selektivno in z zavedanjem, da je informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) pri pouku predvsem ali celo zgolj orodje oziroma pripomoček, na primer za popestritev učnih ur, motivacijo in drugo, nikakor pa ne primarni ali nadomestni cilj. Poudariti želim, da je še vedno dovolj strokovno in pedagoško suveren učitelj tisti, ki usmerja in obvladuje učno-vzgojni proces, in to celo tedaj, ko prepusti aktivnejšo vlogo in pravico dijakom. Zato je sodobna IKT pri pouku tako kot v kulinariki začimba, ki oplemeniti okus, ustvari pa ga vendarle kuharski virtuoz.

Slovenija se je v mednarodni raziskavi bralne pismenosti PIRLS 2021 s 23 točkami manj v primerjavi z letom 2016 uvrstila med države z največjim upadom bralne pismenosti. Kaj opažate pri vaših dijakih?

Zagotovo je stanje skrb vzbujajoče, saj ima sodobna tehnologija precej negativnih učinkov, hkrati pa ni mogoče odmisliti ali zanikati njenih prednosti in raznovrstnih pridobitev. Zato je treba mlade glede rabe IKT vseskozi ozaveščati in jim pokazati, kako jo lahko za namene učenja uporabljajo tudi koristno. Letos na primer v triletnem programu poklicnega izobraževanja preizkušam koncept domačega branja za zaključni izpit, pri katerem so dijaki deloma samostojni tako pri izbiri krajšega besedila slovenskega avtorja kot tudi pri načinu branja, saj lahko poleg klasičnih knjižnih posežejo tudi po elektronskih virih, kar jih gotovo bralno drugače nagovarja in bolj(e) motivira.

Kako lahko v šoli spodbujate bralno pismenost?

Prepričana sem, da je oz. mora biti zlasti učitelj slovenščine tisti, ki ga mladi prepoznavajo kot bralni zgled. Zagovarjam tudi mnenje, da klasično šolsko branje – celo obvezno domače branje – ne sme biti le oziroma predvsem prisila oziroma kazen, ampak moramo dijake prepričevati in vzgajati, da je to pred(a)nost ali že kar privilegij kulturno in jezikovno ozaveščenih izbrancev, ne nazadnje tudi oziroma predvsem zato, ker danes to ni več ravno samoumevna vrednota in še manj dejanska vrlina večine mladostnikov ali celo odraslih. S kolegico slovenistko naše dijake družno spodbujava k pogostejšemu in poglobljenemu branju z medgeneracijskimi ter medvrstniškimi bralno-literarnimi druženji; s sodelovanjem širšega učiteljskega zbora pa priložnostno načrtujemo in uresničujemo tudi posebne kulturne dneve ob (iz)branih umetnostnih besedilih ob podpori IKT v šoli in na daljavo.

Zakaj je po vašem mnenju danes številnim mladim tako težko v roke vzeti knjigo in se nekaj časa osredotočeno posvečati njeni vsebini?

Zdi se, kot da odgovor ni povsem predvidljiv, a je dejansko vprašanje skorajda retorično. Dandanes zlasti mladi informacije spremljajo in sprejemajo predvsem vizualno, kar je bistveno manj naporno in enostavnejše kot pa z branjem. Znano je, da je za poglobljeno prebiranje sploh zahtevnejših besedil potrebnega ne samo dosti več časa, ampak tudi volje, zbranosti in s tem motivacije. Res pa je tudi, da ponuja bralno doživetje dosti intenzivnejšo čustveno in domišljijsko izkušnjo, zato jih je smiselno s premišljeno izbranim čtivom spodbujati, da se o tem tudi sami prepričajo.

Do dijakov prijazna pa je tudi vaša učilnica, ki je urejena na čisto poseben način ...

To je novost, ki jo skupaj z že omenjeno kolegico slovenistko Nino Železinger še osmišljava, pri čemer se – ker sva dovolj drzni, da neprestano eksperimentirava – upava in zmoreva v presoji tudi zmotiti, v čemer je veličina dvoma in hkratne gotovosti, da razmišljava dovolj drzno, prelomno, a vseeno ali pa ravno zato prav. V minulih tednih smo v internem šolskem projektu Od ideje do izdelka z učitelji in dijaki strokovnih modulov sodelovalno idejno zasnovali in praktično uresničili zamisel o prototipu zglednih in učno spodbudnih učilnic za pouk slovenščine. Prostora sta zato domišljeno in domiselno opremljena za timsko razmišljanje in (so)delovanje s pametnim interaktivnim zaslonom, posebno postavitvijo klopi, predalniki z izbranim knjižnim gradivom, izborom slikovnih upodobitev Prešernovih pesmi in bralno-ustvarjalnim kotičkom, za katerega se je že izkazalo, da je dijakom kljub prvotnemu dvomu zelo blizu in všeč.