Z rumenim kombijem v svet

Kim Benkovič in Juš Pavlovski sta mlad par, ki s pomočjo prostovoljcev z vsega sveta na kmetiji Juševih prednikov na Bohinjski Beli ustvarjata zgodbo, ki sta jo poimenovala Dobrine.goods.

Bohinjska Bela – Juš in Kim sta pred štirimi leti začela oživ­ljati spečo kmetijo v osrčju Bohinjske Bele, na kateri je zadnji gospodaril Jušev pradedek, za njim pa je kmetijska dejavnost zamrla. Na območju, ki je relativno za­htevno za obdelovanje, skušata uveljaviti regenerativno kmetovanje. A njuna primarna želja ni bila obnova domače kmetije. S svojim rumenim kombijem sta načrtovala pot v svet, kjer bi se učila, krepila svoje izkušnje in si morda poiskala košček zemlje, ki bi ga obdelovala in tam živela.

Načrte so 28-letni Kim Benkovič in 26-letnemu Jušu Pavlovskemu prekrižale okoliščine v tistem trenutku, zlasti epidemija covida-19, ki jima je zaprla pot v svet. Primorana sta bila ostati na kmetiji, ob tem pa nista želela tratiti skupnega časa, zato sta se odločila, da iz danega ustvarita svojo zgodbo. »Kmetija je ponujala veliko potencialov, izkoriščenega pa je bilo zelo malo,« je dejala Kim. Juš je že med študijem energetike spoznal, da je kmetija nepopisan list oziroma list, ki ga je treba izbrisati in na novo popisati.

Živa in zdrava zemlja

Prvi korak je bila prenova hiše in pripadajočih objektov. Sledila je oživitev obdelovalnih površin, ki so razpršene po dolini. Začenjata tudi posege v gozdu. Ob tem sta se spoznala z regenerativnim oziroma obnovitvenim kmetijstvom. »Gre za celosten pristop, ki zajema vse vidike življenja,« je pojasnil Juš. Regenerativno kmetijstvo po njegovih besedah temelji na ohranjanju in obnavljanju zemlje in spodbujanju dobrih lastnosti naravnega procesa. »Naravo spodbujaš, da se hitreje obnavlja, in sicer s pristopi, ki so enostavni, a zavoljo omejene birokracije tudi zapleteni, saj se jih pogosto ne da opredelili z merodajnimi podatki in striktnimi pravili. Ključna je sicer priprava površine, njeno obedovanje in razpolaganje na način, da kos zemlje čim bolje izkoristiš, dolgoročno pa proces dela poenostaviš,« je pojasnil. Poleg zdrave, žive zemlje, ki jo obnavljata, gradita tudi odpornost rastlin, pri čemer ne uporabljata posebnih pripravkov. »Površin ne gnojiva, dodajava le kompost,« je dodal Juš.

Pridelujeta do petdeset vrst zelenjave. Poleg tega po načelih pašne reje gojita kokoši za jajca in za lastno rabo piščance. Pri kokoših razvijata koncept kompostiranja. »Kokoši so neprestano na globokem nastilju, kar pomeni, da živijo na kompostu, ki ga one ustvarjajo,« je pojasnil Juš.

Ključno sodelovanje

Veliko koristnega o regenerativnem kmetovanju sta sogovornika prebrala v istoimenski knjigi Richarda Perkinsa, v pomoč so jima bile tudi izkušnje slovenskih kmetovalcev, hkrati pa sta vzpostavila tesno sodelovanje s Tilnom Praprotnikom, ki ima v Lescah kmetijo Vegerila. Kot pravita, je Tilen danes njun kooperant. »Naši začetki so bili mentorsko obarvani, a kmalu smo spoznali, da so naše izkušnje in znanja na enaki ravni, zato smo vzpostavili odnos kooperacije v panogi kmetijstva, kjer je povezovanje najbolj izrazito, saj pravzaprav temelji na izmenjavi izkušenj,« je poudarila Kim.

V ospredju njunega pridelovanja so porabniki, torej onadva, družina in prostovoljci, ki imajo pri razvoju njune kmetije posebno vlogo. »Delava za širšo skupnost, predevam za ljudi, ki jih tovrsten način življenja zanima, pri čemer je morda Slovenija o teh praksah premalo ozaveščena. Spodbujava sodelovanje tako med rastlinami, živalmi in naravo kot tudi med ljudmi, ki pridejo k nama. Sodelovanje je v najini zgodbi ključnega pomena,« je povedala Kim.

Pomagajo prostovoljci

Ker sta se zavedala, da je projekt prevelik zalogaj za dva, sta iskala načine, da bi pritegnila podobno misleče ljudi, ki bi bili pripravljeni posvetiti svoj čas in energijo v njegovo rast. Ko sta spoznala, da med lokalnim prebivalstvom ni dovolj interesa in volje po nudenju pomoči pri vsakodnevnih opravilih, sta ustvarila profil na platformi WorkAway, ki je namenjen delovnim izmenjavam. »Ko je k nama prišel prvi par, sva spoznala, da je bila odločitev prava,« je poudaril Juš.

Na kmetiji tako od marca do novembra gostita prostovoljce s celega sveta. V treh letih se jih je zvrstilo že približno sto. »Projekt raste, kmetija je vedno bolj opredeljena, kontinuirano poteka vedno več operacij, zato potrebujeva ljudi, ki so odgovorni, so pripravljeni pomagati in ne nazadnje prevzeti tudi katero od odgovornosti,« je dodala Kim. Od eksperimentalnih začetkov sta v treh letih sistem nadgradila, zato kmetija postaja vedno bolj avtonomna, njuna prisotnost pa vedno manj potreba. »Najina želja je namreč še vedno pot v svet, da se v praksi naučiva stvari, ki tukaj niso mogoče zaradi okolja ali klimatskih razmer,« je pojasnila Kim.

Prostovoljce spodbujata, da pri njima ostanejo čim dlje, minimalna doba, ki sta jo določila, je sicer 14 dni, nekateri ostanejo tudi mesec dni, najdlje doslej pa so bili na kmetiji tri mesece. V zameno za prenočišče in hrano prostovoljci pet dni v tednu in v povprečju pet ur dnevno opravljajo določeno delo, kot je denimo skrb za kokoši, piščance ali vrt, negovanje gozda, pomagajo tudi pri obnovi objektov in podobno. »Delo je vedno odvisno od tega, koliko ljudi je prisotnih, kakšni so, kakšni so njihovi interesi, najino počutje, kakšno je vreme. Veliko je nekih dejavnikov, ki opredeljujejo naše dneve in dejavnosti, zato nimamo določene rutine, ki bi nas omejevala,« je strnila Kim, ki se med drugim ukvarja tudi z umetnostjo. »Na neki točki sem se odločila, da bom umetnost živela – mogoče ne v konvencionalno umetniških vodah, zato se razvija s projektom Dobrine.goods in ob njem.« Trenutno se predstavlja na Jesenicah z razstavo, ki je posvečena ravno njunemu kmetijskemu projektu.

Stkali prijateljske vezi

V času, ko smo obiskali njuno kmetijo, sta gostila šest prostovoljcev, ki pa so imeli tedaj dela prost dan. Na vprašanje, zakaj pridejo, Juš in Kim odgovarjata: »Gre za način potovanja, izmenjavo izkušenj in iskanje znanja, a midva si želiva, da prostovoljci vse to združujejo, in v večini primerov je tako. V času bivanja na najini kmetiji stkemo odnos, zato se jih vedno več vrača,« je zadovoljna Kim. Letos sta prvič gostila prostovoljce, ki so prišli izključno z namenom izobraževanja. »Ljudje, ki naju obiščejo, ali kmetje, s katerimi sodelujeva, pogosto nimajo kmetijske izobrazbe, tudi midva je nimava oziroma imava popolnoma drugačno. Pogosto pa se izkaže, da je druga strokovna podlaga morda boljša, saj svoje znanje lahko preliješ v kmetovanje. Agronomija te na drugi strani prej omeji kot osvobodi, saj te uči le obstoječih praks, a če želiš razvijati nekaj novega, potrebuješ znanje od zunaj,« verjame Juš.

Živeti drugače

Kot sta še povedala, so bili začetki težki in zanimivi. »Težje od finančnega zagona projekta je bilo stopiti iz sistema in začeti udejanjati življenjski stil, ki ga danes živiva,« je dejala Kim. Juš jo je dopolnil: »Poslovno in osebno življenje se prepletata. Živiva za kmetijo, a prizadevava si, da bi bila v prihodnje med njima jasna ločnica.«

Ko bo kmetija postala avtonomna, bosta zagnala rumeni kombi, ki je trenutno parkiran na robu vasi. »V letošnjem poletju sva preizkušala avtonomnost s testi 'farmsittinga' (varstvo kmetije), ki je podoben 'babysittingu' (varstvo otrok). Dolgoročno pa si želiva skupine prostovoljcev, ki bi prevzela najino odgovornost. Želela sva si živeti drugače, kot sva bila nekoč navajena, to drugačnost danes živiva na kmetiji. Življenjski stil bova vzela s seboj, kamorkoli bova že šla, do tedaj pa upam, da bova vzpostavila entiteto, ki se bo lahko sama razvijala naprej. Zagotovo pa bova za vselej ostala povezana s kmetijo na Bohinjski Beli,« se nadeja Kim. Juš je za konec še dodal: »Poleg tega morava obiskati veliko prijateljev. V treh letih se je namreč pri nama zvrstilo veliko ljudi, ki so nama res ljubi, in prav je, da jima obisk vrneva.«