Trajnostno mobilen

O trajnostni mobilnosti se veliko govori, še več piše, razpravlja na okroglih mizah. Ambasador Julijskih Alp, Blejec, ki opravlja delo direktorja Kobariškega muzeja, človek, ki je zelo povezan z naravo in tudi gorami, Martin Šolar, pa pravi, da v zadnjem času trajnostno mobilnost resnično živi. Trenutno namreč ne vozi avtomobila – splet okoliščin pač.

Kako priti z Bleda do Kobarida z javnim prevozom, je bil prvi izziv, s katerim se je srečal.

»Avtobusov in vlakov je kar precej, morda je res izjema Zgornje Posočje, kjer je avtobusov relativno malo. Ljudje, slučajni sopotniki ali uslužbenci Slovenskih železnic, Arrive ali Nomaga so večinoma zelo prijazni, sočutno gledajo na nas potnike, ki kljub zamudam in čakanju stoično prenašamo tegobe trajnostne mobilnosti …« razmišlja v svojem zapisu, neke vrste tedenskem dnevniku, kjer na humoren način opisuje, kako je videti njegova trajnostna mobilnost v teh dneh. Kombinira kolo, vlak in avtobus, včasih iz rokava potegne še kakšnega »jokerja«, kot poimenuje prijatelje, sodelavce, znance in sina, ki mu priskočijo na pomoč s prevozom, ko drugače res ne gre.

Zapis se začenja z oktobrsko soboto, kjer nazorno opiše, kako se je vračal iz Nizozemske, kjer je bila konferenca Europarc. Kolesarska kultura »tam gori« ga je navdušila. Domov je prispel v nedeljo zjutraj ...

Potem je tu delovni ponedeljek. Ker vlak z Jesenic do Bohinjske Bistrice takrat ni vozil zaradi del na progi, je šel zjutraj najprej s kolesom v trdi temi do avtobusne postaje na Bledu, nato pa z avtobusom do Bohinjske Bistrice. Sledila je vožnja z vlakom. Zamuda na poti se je povečevala, na Mostu na Soči sta avtobusa odpeljala brez njega, a se mu je nasmehnila sreča, da je šolski avtobus s Šentviške planote zamujal pol ure in se je z njim potem peljal do Tolmina. Avtobus za Kobarid mu je seveda odpeljal izpred nosa …

Podobno gre zgodba v obratni smeri … In tako ves teden.

Vmes je moral recimo z Bleda v Strahinj, ker je imel predavanja na BC Naklo. Prevoz je naštudiral do potankosti, a po presedanjih z avtobusa na avtobus je v Strahinj prispel v slabi uri in pol. Z avtom bi potreboval dvajset minut …

Ko prebiramo njegov zapis, ugotovimo, da se mu svet vrti le okoli časa, da večino dneva preživi v prihajanju v službo in odhajanju iz nje. Na srečo je Šolar potrpežljiv človek in ima rad izzive, saj trenutno lahko njegova pot v službo in domov traja tudi več kot deset ur.

Bi vi bili trajnostno mobilni na način, kot ga je opisal on?

Mene njegov zapis spominja na sodobno improvizacijsko predstavo, ki je vsakokrat odvisna od razpoloženja nastopajočih in občinstva, medtem ko tolmačenje predstave njeni ustvarjalci radi prepuščajo slednjemu.