Videti je kot nagajiv oštir

Ena od priložnosti, da vidite Hudobne duhove s Trnja, je prav danes, in sicer na Ognjenem spektaklu v Podkorenu. Letos so že sodelovali na shodih parkeljnov na Ptuju in v Goričanah, na predvečer sv. Miklavža pa bodo tradicionalno obiskali domove na Trnju in v Veštru.

Z Robertom Šuštarjem in Dejanom Koširjem se dobimo na domačiji pr' Hofnarju na Trnju. Stara hiša, ki je last Šuštarja in njegove mame, bo nekoč prostor, v katerem se bo bohotila zbirka larf in kmečkega orodja. »Do zdaj smo imeli dve priložnostni razstavi, eno pred dvema letoma, eno letos, koncept bo podoben, le da bo razstavljene še več opreme in orodja. Ob predhodni najavi so 'larfe' na ogled že zdaj,« razlaga Dejan Košir. Najprej razčistimo razliko med larfo in masko. »Izraz maska je bolj primerna za pustne maske, mi uporabljamo izključno izraz larfa, maske so polobrazne, larfa se pa natakne na glavo, zaobjame celotno glavo – in to je ena največjih razlik med masko in larfo,« poudarita Šuštar in Košir.

Vsaka larfa ima svoje ime

Lucifer, Darko, Lovro, Fric, Hugo, Monk, Lemmy, Majo, Ata, Cveto, Zloba, Greh, Ivan, Frenki, Rudolf in Zgaga so obrazne larfe. Nekaj je tudi kosmatih, in sicer Martinarjeva larfa, B'čk, Brdarjeva larfa, Liscov vol, Volk, Žalostna sova, Boškarin, Zgaga in Pujs.

Larfa, kot pripovedujeta, je lahko ime dobila takoj, ko je bila narejena, ali pa se je razvilo kasneje, večinoma zaradi podobnosti z neko osebo ali likom. »Skušamo narediti bolj žalosten obraz, ki se grdo drži. Je pa nekoč eden od naših članov rekel, da se vse larfe grdo držijo in da nimamo nobene, ki bi se smejala. Letos je Robertov nečak začel izdelovati larfo z nasmehom,« razloži Košir, Šuštar ga dopolni: »Nečaku sem pokazal tehniko izdelave. Nadarjen je, pa sem rekel, naj naredi eno veselo … In res, videti je kot en nagajiv oštir.« (smeh)

Pridruži se nam etnologinja Martina Fekonja, ki je skrbno raziskala in popisala zgodovino Hudobnih duhov s Trnja za Loške razglede. »Ko se oblečejo, so zelo visoki, in ko imajo kožuhe, tudi mi ne vemo, kdo je pod larfo. Vsi so videti strašni. Tudi z lepim izrazom na larfi,« se nasmehne Martina Fekonja.

Parkelj je nadnaravno bitje

»Posebnost larf Hudobnih duhov s Trnja je, da pravzaprav takih nimajo nikjer. Te larfe so predimenzionirane glede na človeški obraz, zato je bilo treba izbrati tudi take kožuhe, da zaokrožijo celotni lik parkeljna, da glava pristoji k telesu, da je vse skupaj v proporcih. Moramo se zavedati, da je parkelj nadnaravno bitje, in kot takega, ga moramo tudi prikazati. Večina naših članov je višjih od 180 centimetrov, in ko so oblečeni v parkeljne, so višji od dveh metrov. Še Martina, ki nas pozna, pravi, da ko damo larfe nase, začuti tesnobo.«

Tehnike izdelovanja larf so različne, osnovni material so papir, lepilo in juta. »Včasih so jih izdelovali iz kartona in kleja. Klej je organsko lepilo, ki razpade, temperaturna razlika mu škoduje. Ko sem dobil tole masko iz leta 1967, je bila skoraj čisto razpadla, staro barvo sem zbrusil, jo prebarval, potem sem jo 'prenovil' z juto in lepilom, tako da je zdaj bolj obstojna. Vmes sem jo tudi tehtal, tako da sem vse, kar sem zdrgnil dol, dal tudi nazaj,« razlaga Šuštar. Teža larf, kot pravita, je od tri do štiri kilograme. »V Goričanah so nas Avstrijci gledali z občudovanjem, vendar so rekli, da tako bo pa težko za hoditi. Niso mogli verjeti, da je tako lahka, ko so jo prijeli v roke. Oni imajo manjše larfe z lesenimi rezljanimi obrazi, posledično so tudi težje.«

Dvanajst parkeljnov in Lucifer

Članov Hudobnih duhov s Trnja je dvajset. Na shode jih običajno gre 13. Za banderom iz kože divjega prašiča prvi hodi Lucifer, ki ga Šuštar in Košir poudarjata kot najpomembnejšo larfo, ima pa tudi najbolj znamenito zgodovino. Larfo Luciferja je namreč pred štiridesetimi leti, leta 1983, naredil kipar Tone Logonder, ki je imel atelje v Stari Loki pri cerkvi. Podaril jo je Robertovemu očetu Filipu Šuštarju, obnovljena je bila leta 2019.

Šuštar se spominja takratnega obiska pri kiparju. »Z očetom sva odšla vprašat, ali bi naredil novo larfo Luciferja. Takrat sem bil v kakem sedmem, osmem razredu in sem videl, kako je Tone to delal, en dva tri je imel narejen kalup, videti je bilo čisto preprosto. (smeh) Ko smo mi začeli prvič, pa smo imeli velike težave. Ni tako enostavno, kot je bilo videti takrat, ena larfa v povprečju nastaja eno leto. Spominjam se še, da ko je Tone kalup zalil v mavec, je očetu rekel: 'No, zdaj pa midva lahko popijeva kozarec vina.' Meni so pa dali jupi.« (smeh)

Pravila obnašanja so jasna

»Ko sva z Robertom osnovala skupino, sva postavila več pravil, poleg tega, kako morajo biti Hudobni duhovi s Trnja videti, tudi pravila o obnašanju. To je strogo premišljena zadeva, zbiramo take člane, da so tudi po značaju mirni, da niso nasilni, da se primerno obnašajo. Ko se enkrat najde skupina 15 ljudi s podobnimi interesi in značaji, se nekdo, ki ni naših razmišljanj, ne bo počutil dobro in odide sam,« je jasen Košir. »Naši člani so fantje, ki so študirali, delajo magisterije, eden bo delal doktorat. Več kot polovica ima fakultetno izobrazbo. Naš najmlajši član ima dvanajst let in je bil letos prvič z nami na Ptuju.« Tako Košir kot Šuštar poudarjata, da imajo do nasilja ničelno toleranco. »Biče, ki puščajo modrice, smo popolnoma izločili, v naši skupini tega ni in tudi nikoli ne bo. V zadnjem času vpeljujemo konjske repe, košat rep je veliko lepšega videza, in tudi če nekoga 'kaznuješ', ne bo občutil bolečine, pa še lepo se poda k celotni naši opravi.« Tudi parkeljni morajo iti v korak s časom. »V 21. stoletju ni več pretepanja, glede na modernost selfijev se raje fotografiramo z njimi, jim damo bombone, pa še otrokom se zdi super, da so se fotografirali s parkeljnom, češ poglej, kako sem korajžen, s parkeljnom sem se slikal. In veseli so, ker se nas upajo dotakniti.«

Eden od spektakularnih shodov parkeljnov, kjer bo moč videti izjemne larfe Hudobnih duhov s Trnja, bo torej že danes v Podkorenu. Dodajmo pa, da Nemci že izdajajo posebno revijo Loavnschau, kjer se predstavljajo skupine parkeljnov in trgovine, kjer je možno kupiti dodatke za larfe. Prav Hudobni duhovi s Trnja so bili prva slovenska skupina parkeljnov, ki je bila predstavljena v tej reviji, in sicer v decembrski številki leta 2021.