Kje sva

Kje sva midva v zakonskem odnosu? Kje sva pristala? Kaj je ostalo od najine zaljubljenosti? Kako zelo daleč je to že? Nisva mogla drug brez drugega. Toliko pozitivnih lastnosti – odločen si, pameten si, lepa si, občudujem tvojo preračunljivost, tako si nežna, znaš poskrbeti zame, komaj čakam, da me pokličeš, včeraj sva se videla in je to že celo večnost daleč, toliko metuljčkov v trebuhu. In ko sva bila zaljubljena, sva hodila po travi, občutila sva ritem srca narave, vsak korak je bil najin ples, vsak dih je bila najina pesem, vsak pogled odsev neskončne ljubezni.

Kaj pa danes? Kaj imava še skupnega? Razen premoženja in otrok. Kaj je ostalo od najine zaljubljenosti? Koliko je še med nama spoštovanja? In koliko nerganja? Kaj spoštujem še na tebi? Kaj občudujem? Boli me, ko se norčuješ iz mojih kilogramov. Ali me nimaš rad bolj kot le zaradi videza? Koliko veljam v tvojih očeh, ker sem rodila najine otroke? Tako malokrat mi pokažeš spoštovanje, ker sem solidno finančno preskrbel družino! Zakaj tega ne vidiš? Ali še vedno ceniva in spoštujeva drug drugega tako kot na začetku?

Ali si po treh desetletjih skupnega življenja upava drug drugemu dopuščati avtonomijo, samostojnost v odnosu? Zakaj me še vedno ne pustiš, da sama odločam o odnosu do svojega brata? Zakaj postajaš živčna, ko vidiš, da se najini prijatelji radi pogovarjajo z menoj? Sprašujejo me o rastlinah, govorim, razlagam, ti pa greš kar stran in mi doma očitaš, da želim biti glavna. Zakaj te moti, če si vsak teden vzamem čas samo zase? To ne pomeni, da te nimam rada, le čas zase potrebujem.

Ali si sploh še prizadevava za vzajemnost v najinem odnosu? Kako se lahko bolj vključiva v življenje in interese drug drugega?

Kako sva povezana? Samo preko iste politične stranke in ideologije? Ali čutiva pripadnost drug do drugega? Zakaj si tega ne znava pokazati? Kam izgine najina povezanost v tihih dnevih? Ali nisva že dovolj stara, da se ne greva več teh igric? Kje je najina povezanost, kje si, ko premišljujem o splavu, v katerega si me tako spodbujal? Zakaj se nočeš o tem pogovarjati? Se še vedno počutiva, kot da sva emocionalno povezana, ali sva postala le sostanovalca? Kako se počutiva, ko se spominjava preteklih trenutkov in izkušenj v zakonu? Ali je katero od najinih čustev ostalo nerešeno ali neslišano? Kako ravnava z bolečinami ali razočaranji, ki so se nakopičila v letih zakona? Ali jih še vedno pometava pod preprogo? Bodi tiho – ne govori o tem! Kako najini odzivi na bolečine preteklosti vplivajo na najin odnos danes?

Kje imava motivacijo za svojo skupno prihodnost? Ali je to samo strah, da bova ostala vsak sam? Ali je to sploh ljubezen ali sebičen strah pred osamljenostjo? Ali imava res notranjo željo skupaj potovati proti smrti ali po tiho računava, da bo eden od naju skrbel za drugega?