Poslavljanje od loncev s pepelom

Ob objavi pisma bralke »pokojnikove sestre« v 94. številki vašega časopisa sem že sklenil napisati nekaj misli o tej problematiki. Ker pa mi časovno ni takoj uspelo, sem to namero opustil. Ko pa sem videl objavo pisma gospe Mire Stušek, ki jo poznam kot zelo prizadevno članico slovenskega Hospica in torej kompetentno osebo, ki lahko o tej zadevi kaj reče, sem se odločil, da še jaz dodam nekaj misli, saj je tema postala zanimiva tudi zato, ker se je oglasila še prizadeta pogrebna služba.

Pravzaprav ni moj namen kaj reči o vlogi in izvajanju koncesionarja, pogrebne službe Navček, d. o. o. Saj je že direktorica družbe pojasnila, da pač delujejo v okviru tega, kar jim omogoča zakonodaja. Zato velja moja kritika zakonodajalcu. Že dolgo ugotavljam, da je treba izvedbi slovesa od pokojnice ali pokojnika vsekakor posvetiti več pozornosti in pietete. Pa tudi žalujočim je treba omogočiti, da se lahko kar se da dostojno, brez nepotrebnega dodatnega obremenjevanja poslovijo od svojih dragih.

Vse okoli pogreba, posebno pa čas neposredno po nastopu slovesa, je zelo intimna in občutljiva situacija za žalujoče. Že iz tega razloga je nek nepoznan koncesionar nesprejemljiv. O tem, komu bodo svojci zaupali svojega umrlega, mora biti prepuščeno edino njim. Tudi telo umrlega zasluži vse spoštovanje. Tu je vsako zakonsko vmešavanje popolnoma zgrešeno. Zakonsko določene koncesije so ne samo vmešavanje v prosto voljo državljanov, ampak podpirajo nelojalno konkurenco med pogrebnimi podjetji in lahko pogojujejo v nekaterih primerih tudi površno opravljanje dela.

Danes živimo v času, ko so sorodniki, bolj kot nekdaj, raztreseni po vsem svetu. Zato bi moralo biti omogočeno, da se svojci poslovijo od umrlega še v »naravi«, da ga še lahko vidijo na mrliškem odru v mrliški vežici. Pot v krematorij naj bi pokojnik oziroma pokojnica nastopila šele po pogrebnih slovesnostih v cerkvi ali kapeli. Sedaj se v glavnem pogrebna slovesnost opravi kar pred pokopališčem na prostem, v glavnem ni niti na razpolago možnosti sedenja, kar je problem tudi za starejše pogrebce. Na nedavnem pogrebu na Bledu sem doživel, da nismo našli niti enega stola za sorodnico, ki ima bolne noge in je težko stala.

V našo zavest mora prodreti spoznanje, da se kultura nekega naroda zrcali tudi v odnosu do njihovih mrtvih.

Franci Kindlhofer, Zasip