Zgorel v ognju groze

»V ognju groze plapolam.« Tako je svojo smrt preroško napovedal pesnik France Balantič (1921–1943). Umrl (zgorel) je pred 80 leti v domobranski postojanki v Grahovem, 24. novembra 1943 ...

Pesnik Balantič je gorenjski rojak, rodil se je 29. novembra 1921 v Kamniku. Ker se letos spominjamo obletnice njegove smrti, preberimo najprej, kako je umrl. »Stisnili smo se v zadnjo sobo. Kremžar je bil ranjen v stegno. Po končanem topovskem ognju so jurišali. Vkopali smo se v ruševine in napad odbili. 'Zažgali bomo, če se ne podaste,' so vpili. Balantič se je ozrl: 'Ne odgovarjajte jim!' To pa je povedal tako, da sem videl njegovo misel: 'Pustite jih, naj nas ne motijo! Ničesar nam ne morejo! Pustijo naj me, da sedem k svojemu ognjišču!' In od takrat ni bilo zanj nič več kasarne, ni več boja, ni več nevarnosti. Odmaknil se je vsemu temu. In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v majhno stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar, ki je do tedaj ležal na postelji, se je dvignil: 'Fantje, bolje da zgorimo, kot da se predamo!' Sklonili smo glave. Kremžar je recitiral umor Priama iz Hamleta: 'Osorni Pirus.' Nato se je obrnil k Balantiču in rekel: 'Kak umetnik umira z menoj, ali ne, France, skupaj bova umrla.' In prijel ga je za roko. Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Pomoči ni bilo. Iz prsnega žepa sem vzel križec, ki mi ga je poslala pred nekaj dnevi mati za god. 'Blagoslovljen je za smrt!' sem rekel in ga dal Kremžarju. Tako me je pogledal, kakor da sem mu potisnil nož v srce. Z obema rokama ga je prijel in dolgo, dolgo gledal. Segel sem po njem, da bi ga dal drugemu. 'Pusti!' je rekel. Potem ga je poljubil in dal Balantiču … Od ust do ust je šel in bili smo pripravljeni na smrt. Ko smo obudili kesanje, je bilo vse tiho, le prasketanje ognja in od časa do časa na glas izrečena prošnja sv. rožnega venca. Ob tri četrt na enajst se je začelo kaditi natanko pod Balantičem. Dvignil je obraz proti meni. 'Aha!' je rekel in nič drugega. Zopet tisti mrtvaški obraz brez naočnikov, tista bleda maska. Takrat sem odšel na podstrešje in zmetal zadnje bombe. Ko sem se med ognjem in dimom vrnil, sem ga videl še na istem mestu. Klecal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo na tleh, roke pa stegnjene po tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal. Tudi sam sem se zakrohotal in iztisnil iz sebe: 'Ne morem več!' Potem sem skočil čez goreče stopnice v pritličje.«

Tako je okoliščine tik pred pesnikovo smrtjo opisal njegov soborec Stanko Tomažič, v članku Zadnji trenutki pesnika Franceta Balantiča, izšel je reviji Dom in svet, v prvi številki za leto 1944. Navajam po monografiji, ki jo je napisal literarni zgodovinar France Pibernik, nekdanji profesor slovenščine na Gimnaziji Kranj (France Balantič, 2008, str. 345–346). Tomažiču se je iz goreče postojanke očitno uspelo rešiti, Balantič pa je v njej vztrajal do konca in zgorel.

»Vitki vrč za božjo kri«

Prebrali smo, kako je pesnik umrl. Zdaj pa še nekaj o njegovem pesniškem opusu in veličini. Lepo je oboje orisal literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik, tudi sam gorenjski rojak. »Kakor je njegovo kratko, še ne 22 let trajajoče življenje (umrl je samo nekaj dni pred rojstnim dnevom) skoraj zgled 'prave' poetične eksistence (saj vemo, pravi pesniki z zgodnjo smrtjo dokazujejo, da so bili ljubljenci bogov!), pa je v slovenskem kulturnem spominu zasidran bolj po svojem političnem pomenu, kot reprezentant t. i. zamolčane garniture ustvarjalcev, zamolčane s strani povojne oblasti zaradi kolaboracije z okupatorjem. To je toliko bolj narobe, ker je bil pesnik intimne in religiozne refleksije, zgled osebne zadržanosti in izrazito nepolitičen, plah in socialno neaktivističen človek. Mogoče pa je ravno zaradi svoje socialne odmaknjenosti postal tako primeren predmet in lahek plen političnega in nazorskega prisvajanja in odklanjanja. /…/ Zbirka pod naslovom V ognju groze plapolam je izšla v predzadnjem letu vojne, 1944, kakor tudi bibliofilska izdaja njegovega sonetnega Venca z ilustracijami sošolca Marijana Tršarja. Balantiča so ponatiskovali zlasti emigranti v Buenos Airesu, doma pa ga, z izjemo akademske literarne vede, vse do 80. let niso dosti omenjali. Leta 1966 so sicer natisnili knjigo njegovih pesmi, vendar je po političnem ukazu namesto v knjigarne romala v papirni mlin in se je rešilo le nekaj izvodov zbirke. Danes spada po zaslugi urednika zbranega dela Franceta Pibernika med slovenske klasike. Njegovo življenje in delo sta 1996 navdihnila opero Pesnik in upornik Tomaža Sveteta. Balantič je bil religiozni pesnik, 'vitki vrč za božjo kri'. Janko Moder pravi, da 'doslej še nismo imeli pesnika, ki bi se s tako nebrzdano silo predajal življenju, bil z napetimi lakotnicami strasti in z žehtečimi očmi zgubljen v vrtincu težke krvi, hkrati pa tako resnično željan močnih, čistih studencev iz sončnega korita, ki mu jih nudi bela nevesta, božja ljubezen.' Z razpetostjo med slasti življenja in smrt spominja na pesnika 'erosa in tanatosa' Alojza Gradnika, ki ga z Balantičem druži tudi upesnjevanje medvojnega taboriščnega trpljenja.«

Balantič in Kajuh

Sama od sebe se nam ponuja še primerjava domobranca Balantiča in partizana Kajuha, ki pa sta bila oba predvsem pesnika. Hladnik: »In še mimo ene stereotipne primerjave ne moremo, tiste s partizanskim pesnikom Karlom Destovnikom Kajuhom, ki ga z Balantičem povezuje tragična smrt v vojaškem spopadu, ločujejo pa nazorska in politična pripadnost ter osnovni ton poezije, ki je pri Balantiču strašljiv (z metaforo ognja in pepela je označil svetovno kataklizmo in slutnjo svoje smrti), pri Kajuhu pa vedro upajoč. Strašljivo je tudi pričevanje partizanskega komandanta Staneta Semiča - Dakija, kako je Kajuh kot bataljonski komisar zaman klical Balantiča iz poslopja grahovske pošte, da bi ga rešil, preden so v njej uničili vso domobransko posadko.« (Vir: članek M. Hladnika o F. Balantiču na Wikiverzi)

Vojna je že sama po sebi grozna, še bolj pa je taka, če njene ognje spodbujajo še strasti revolucije in reakcije na revolucijo. A 80 let po smrti obeh pesnikov je menda že čas za »trezno« branje obeh pesnikov, Balantiča in Kajuha. Ta je padel tri mesece pozneje, 22. februarja 1944, zadet od strelov Franca Tscherneta, nemškega vojaka slovenskega rodu … Ne pozabimo, hkrati pa berimo oba.