Najstnica spekla petdeset potic

Anamarija Kalan je šestnajstletnica gorenjskih korenin, ki bo nepozabne božične praznike z vonjem po pravi slovenski potici pričarala 51 družinam v Pittsburghu v Kansasu, v zvezni državi ZDA.

Pittsburgh – Časovna razlika med Kansasom, kjer Anamarija Kalan živi, in Slovenijo je sedem ur. Ko se je v Kansasu ob najinem pogovoru ravno dobro naredil dan, je v Sloveniji sonce začelo padati pod obzorje. »Zdajle sva z očijem ravno začela delati testo. Naenkrat narediva dvanajst potic, zamesiva trikrat po štiri hlebčke. On me je usmeril v to, da se preizkusim v peki potice. Prej je nisem znala speči, pa sem se naučila. Oči mi sicer še ves čas pomaga, ampak jo znam narediti skoraj že čisto sama.« Od kod ideja njenega očeta Grega, ki z družino že skoraj dvajset let živi v Kansasu? »Starši smo precej alergični na to, da so otroci ves čas na telefonih. Anamariji sem rekel, glej, poleg šole nimaš nekih velikih obveznosti, in prišli smo na idejo o peki potic, jo dali na splet in hitro je zaokrožila med prebivalci Pittsburgha. Tu živi precej Slovencev, ki skoraj ne poznajo svojih korenin, vedo pa, denimo, da je njihova stara mama pekla potico. Na to gledajo z no­stalgijo in z veseljem sprejemajo domačnost, to, da se peka potice spet dogaja tu, v Ameriki.« Grega sicer prihaja iz Seničnega, mami Jasna, ki je rojena v ZDA, pa ima škofjeloške korenine – njena mati je iz Škofje Loke.

Peka traja dolgo

»Domačini tu ne znajo speči potice. Nekateri so me vprašali, kako jo naredim, a so rekli, da je postopek predolg, pa tudi da se bojijo, da je ne bi prav naredili. Potico delava po očetovem receptu, brez rozin. Ko sem bila majhna, se spomnim, da sem očetu pomagala pri peki kruha in tudi nasploh sem ves čas pomagala pri kuhi,« razlaga Anamarija, medtem ko mesi testo za slastne potice. Pred letošnjo »božično akcijo« jih ni znala narediti. »Zato sem gledala očija, kako jih izdeluje, in zdaj jih znam. Prva runda, pred enim tednom, se nama je malce izneverila, dodala sva malce preveč mleka. Zdaj imamo te potice v skrinji in jih bomo sami pojedli.«

Enainpetdeset naročil

Do 23. decembra je prejela naročila za 51 potic. »Po šoli pridem domov in začnem izdelovati potice. Včasih se to zgodi tudi po službi, saj ob šoli delam še v trgovini z oblačili,« razlaga Anamarija, ki ima dva brata in sestro Polono, ki ji pri peki z veseljem priskoči na pomoč. Za vsako potico bo prejela 25 dolarjev. »Kakih 1400 dolarjev bo skupnega izkupička, vsekakor pa moram plačati sestavine. Okrog 1000 dolarjev bom lahko shranila. Vse predbožične dni jih bom pekla. Glavne sestavine so: jajca, maslo, mleko, sladkor, rum, tudi med dam noter. Moja potica je bolj bogata, ni tako suha.«

Želi si biti pilotka

Anamarijin brat Janko obiskuje univerzo, kjer dela oče Grega. Janko je sicer trenutno v Sloveniji, brat Matevž, marinec, ki popravlja letala in helikopterje, pa se je pred dnevi po letu odsotnosti vrnil domov. Kako Anamarijin izziv sprejemajo sošolci in prijatelji? »V večini niso vedeli, kaj potica sploh je. Ko sem jim prvič povedala, kaj nameravam, so rekli, da je dobro videti, da bodo tudi oni poskusili in pri tem še nekaj zaslužili. A so kmalu obupali, saj so videli, da je peka potice vseeno kar velik zalogaj. Dober občutek je, ker vidim, da je veliko ljudi, ki bi me radi nagradili, ker sem se tako mlada tega lotila. Oči je rekel: 'Narediva to, pa boš imela nekaj denarja zase, če ne za drugo, pa za bencin ali sladoled.' Zdaj želim ta denar prihraniti za fakulteto. Ko končam gimnazijo, se želim šolati za pilotko,« svojih sanj ne skriva Anamarija.