Ko se življenje obrne na glavo

Elizabeta je odraščala v čisto običajni družini. Z bratom, ki je dve leti mlajši, se dobro razumeta, starši, ki jih ima rada, pa so ji že vse življenje za zgled.

»Že kar nekaj časa me je mikalo, da bi vam zaupala svojo zgodbo. Zdi se mi, da je malo drugačna od drugih. Kadar jo pripovedujem ljudem, ki me ne poznajo dobro, ob njej zmajujejo z glavo,« je začela pripovedovati Elizabeta.

»Odraščala sem v čisto običajni na pol kmečki, na pol delavski družini. Doma sem sicer pogrešala pogovore, ki jih ni bilo, a so jih pogrešale tudi vrstnice. Zdelo se nam je, da tako pač mora biti. Družili smo se le z očetovimi sorodniki, z maminimi smo bili na bojni nogi. Babica po mamini strani je bila precej ohola, zmeraj se mi je zdelo, da me gleda s prezirom, jezno in izpod čela. Za brata se ni niti zmenila. Nekoč, bilo je za njegov deseti rojstni dan, mu je poštar prinesel paket, v katerem sta bila bombonjera in gasilski avto. Nismo mogli verjeti, ko smo videli, da je darilo poslala babica. 'Morda je bombonjera zastrupljena,' se je zasmejal ata in pomežiknil. Njegove besede smo nekako vzeli zares, nihče se je ni dotaknil, nazadnje smo jo vrgli v smeti. Z avtomobilčkom pa se še danes igra bratov sinček,« pripoveduje sogovornica.

Odhod iz varnega domačega mehurčka v Ljubljano, na gimnazijo, je bil za Elizabeto stresen. Zelo je bila navezana na očetove starše. Ko se je peljala novemu življenjskemu poglavju naproti, je jokala predvsem zato, ker ne bo mogla ob večerih steči v spodnje nadstropje, se stisniti k babici in skupaj z njo pogledati kakšnega filma na televiziji.

»Malo me je skrbelo, da se bodo zaradi las, ki so imeli izrazito rdeč odtenek, sošolci norčevali iz mene, pa se to ni zgodilo. Bila sem presenečena, saj so jih prijateljice občudovale, fantje pa so pogosto zažvižgali, ko so šli mimo mene. Učenje mi je šlo dobro od rok. Bila sem že v drugem letniku, ko so dobili v četrtem letniku novo sošolko. Glas o tem, kako sva si podobni, se je kot blisk raznesel po razredih. Premagala me je radovednost, zato sem jo po pouku počakala v avli. Ni znala dobro slovensko, saj se je v Slovenijo priselila iz Beograda. Bila je zelo načitana, govorila je tri tuje jezike, njeni načrti glede prihodnosti pa še zdaleč niso bili tako skromni kot moji. Vseeno sva se dobro razumeli. Nekoč sem prinesla od doma fotografije, pa sva si jih skupaj ogledovali. Bolj ko sva iskali skupne točke, manj sva jih našli. Njeni so vse življenje bivali v Srbiji, moji v Sloveniji. Zdelo se je nemogoče, da bi se njen oče kdaj srečal z mojo mamo. Doma sem o Katarini molčala. Bilo me je strah, da bi s kakšnimi neprimernimi vprašanji dregnila v družinske skrivnosti.

Leta so tekla, najini poti sta se razšli. Njeni starši so se ločili, oče se je preselil v tujino, mama se je vrnila v Srbijo, Katarina je nekaj let še ostala v Sloveniji, potem pa jo je oče povabil k sebi v Nemčijo, saj je zanjo našel zanimivo službo. Jaz sem se poročila, rodila sta se mi dva otroka, z možem sva si sezidala hišo, hodila v službo … Na Katarino sem že skoraj pozabila, ko me je nekoč presenetilo pismo, ki mi ga je poslala še na stari naslov. Pisalo se je leto 2003. Napisala mi je, da si z možem ravno urejata papirje za posvojitev deklice iz Ukrajine, da pa si želi, da se, ko bo prišla v Ljubljano, ponovno srečava. Ko sva si padli v objem, sva se komaj prepoznali. Po dveh otrocih sem postala malo bolj obilna, ona je bila še pri štiridesetih takšna, kot sem jo ohranila v spominu. Njen mož je strmel v naju in ni mogel verjeti svojim očem. 'Kaj, če bi si dali pregledati DNK?' je predlagal. Pregled je bil pripravljen tudi plačati, kar pa sem odločno odklonila. Bil je že skrajni čas, da razčistim dvome in vprašanja, ki so me glodali od prvega trenutka, ko sem videla Katarino.

V nedeljo sem ju potem povabila tudi na kosilo. Pa tega niti ne bi naredila, če mama in ata ne bi bila v toplicah. Vedela sem, da ne bosta prišla naokoli. A vrag ima mlade ravno takrat, ko se najmanj nadejamo. Ker so vremenarji napovedovali večjo pošiljko snega, sta se vrnila predčasno. Bili smo ravno sredi zanimivega klepeta, malo za šalo, malo za res smo razmišljali, od kod izvira najina podobnost. Takrat pa se je pri vratih pojavila mama, ki je – tako kot zmeraj – vstopila brez trkanja. Ko naju je zagledala – pravzaprav moram reči drugače: ko se je zastrmela v Katarino – ji je vsa kri izginila z obraza. Začela je loviti sapo, in če je ata ne bi prijel, bi zdrsnila na tla. Minilo je kar nekaj časa, da je prišla k sebi. Prosila sem ata, naj mi pove, kaj se je zgodilo, pa je molčal. 'Če bo hotela, bo že sama, jaz sem ji obljubil, da bom tiho.'

Resnica je še tisti dan, a šele pod večer, prišla na dan. Katarinin oče je služil JLA v Sloveniji, moja mama pa je stregla v gostilni, ki je stala nasproti vojašnice. Skupaj sta spala samo enkrat, pa še to le zato, ker se ji je Beograjčan zasmilil: zapustilo ga je dekle in se poročilo z drugim. Oče je vedel, da je bila mama noseča z drugim, ko sta se poročila. Ded in babica pa tudi, a tega 'zdrsa' hčerki nista nikoli odpustila.

Katarina nas je potem redno obiskovala tudi s posvojeno hčerko. Žal je moja mama ni več želela srečati. Zaprla se je vase, prepričana, da sem ji kaj zamerila. Pa ji nisem, zakaj bi ji le? Zanimivo pa je, da se s Katarino ne druživa kot polsestri, ampak kot prijateljici iz mladosti. DNK-teste pa sva naredili zaradi njenega očeta. Tega, da je v tisti žalosti, ko ga je zapustilo dekle, malo okajen spal z mojo mamo, se ni več niti spomnil.«

Oddaj svoj komentar

Kranj °

pretežno jasno
vlažnost: %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-1/18

četrtek

2/18

petek

5/14

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 14. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

OBVESTILA / Škofja Loka, 14. marec 2024

Zbor članov društva invalidov Škofja Loka

IZLETI / Kranj, 14. marec 2024

Izlet na Planino nad Vrhniko

OBVESTILA / Kranj, 14. marec 2024

Zbor članov društva Sožitje Kranj

OBVESTILA / Preddvor, 14. marec 2024

Letni zbor DU Preddvor

IZLETI / Kranj, 15. marec 2024

Pohodna Andaluzija

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 15. marec 2024

Telovadba, digitalna prva pomoč ...

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 16. marec 2024

Muzikal Kekec

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.

Prihranek bo kaplja v morje / 18:27, 3. marec

Neumnost, ki se dela. Politiki, če že odločajo o življenju ljudi, bi morali iti ljudem nasproti, ne pa jih vedno bolj ogrožati. Na funkcijah...