Tomato Košir je eden naših najbolj prepoznavnih grafičnih oblikovalcev. / Foto: Primož Pičulin

Ko je treba, vizualno kriči

Tomato Košir, grafični oblikovalec in vizualni komentator – »Treba je vedeti, da vizualne vzkličnice učinkujejo zgolj, če obstaja tudi običajen govor. Če bi vseskozi vizualno kričali, tega bralci ne bi več zaznavali poudarjeno, saj bi postalo normalno stanje,« ob svojih vizualnih komentarjih razmišlja nagrajenec Prešernovega sklada, grafični oblikovalec Kranjčan Tomato Košir.

»Vizualni komentar je pomemben segment mojega poklica. Ne gre za službo, gre za poklic. Po osmih urah ne nehaš biti oblikovalec, tako kot po oddanem volilnem lističu ne nehaš biti državljan.«

»Ko se je napis umaknil, se mi je dejanje zdelo ustrezno. Tam prav veliko kulture ni bilo več. Ministrstvo je bilo po moji oceni nekakšna orwellovska enota zoper kulturnike.«

Ljubljana – Nocoj, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, bodo na slovesnosti v Cankarjevem domu podelili letošnje Prešernove nagrade. Med nagrajenci Prešernovega sklada je za dela na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih tudi Tomato Košir, po rodu Kranjčan. V skoraj dveh desetletjih ustvarjanja je postal sinonim za vrhunsko grafično oblikovanje, prepoznaven je tako doma kot v tujini. Za svoja dela je bil tudi večkrat nagrajen.

Koliko se je spremenil vaš vsakdan, odkar ste izvedeli, da boste prejeli nagrado Prešernovega sklada? Menda ste lani med prijatelji dejali, da so vas sicer prijavili za nagrado, a niste prepričani, da bo kaj iz tega.

Še najbolj je name vplivala dolga pljučnica, ki sem jo skrbno gostil šest tednov od decembra do januarja. (smeh) Kot vedo vsi drugi, ki imajo prav tako s. p., si težko privoščimo brezskrbno bolniško. Vse izostale dni moram zdaj s pospeškom nadoknaditi. Zato trenutno nimam časa za prelokacijo v studio, delam kar od doma. Če je prišlo do kake spremembe, je zaradi svoje trenutne izoliranosti nisem opazil. Pred tem sem bil nominiran dvakrat ali trikrat, zato tokrat nisem imel velikih upov. Ko sem izvedel, sem mislil, da je prišlo do napake, ki jo bodo kmalu popravili. Novinarsko konferenco razglasitve sem zato spremljal z enim očesom v suspenzu, kakor bi v cilju čakal, ali bo Mateja Svet pripeljala do cilja drugega teka v Crans-Montani.

Za svoje avtorske dosežke ste doslej prejeli številne najvišje domače in ugledne mednarodne nagrade na področju oblikovanja. Kam uvrščate osrednjo nagrado v slovenski kulturi in umetnosti? Je ta prišla pravi čas?

Prešernova nagrada je gotovo najpomembnejša, saj gre za priznanje za nekaj let ustreznega dela. Poleg tega je prvič, da bom na podelitev lahko povabil družinske člane. Od izgube mame, očeta in stare mame po mamini strani mi družinska snidenja še več pomenijo. Nekdo je rekel, da je nostalgija potentna reč. Kimam.

Oblikovalce sicer redkeje srečamo med Prešernovimi nagrajenci. Zdi se, da so dosežki v oblikovanju, kjer tudi vi vrhunsko delujete, v širši javnosti manj opazni. Mar ne gre za paradoks, saj slehernika prav vizualne komunikacije spremljajo na vsakem koraku?

Sama stroka je neustrezno skomunicirana. Sam moram zunaj in znotraj stroke vedno pojasnjevati, da oblikovanje samo po sebi ni umetnost, uporabljamo zgolj orodja likovne umetnosti. Sicer pa služimo reševanju naročnikovih komunikacijskih težav. Ne izražamo samih sebe in ne okusno razporejamo vsebin. Tisto je zgolj formalizem, ki je trenutno velika težava naše stroke. Moralo bi iti za polnovredne načrtovalske procese izgradnje najustreznejših vidnih sporočil.

Poleg tega menim, da bi oblikovanje morali bolj često razstavljati zunaj galerij in muzejev. V odprtih prostorih, ki dosežejo širšo javnost, ne zgolj tistih »že prepričanih«. Večina stanovskih dogodkov temelji na medsebojnem trepljanju po ramenih, medtem ko stroka izgublja relevantnost. Slovenija se še vedno ne zaveda, da ima zaradi slabih vidnih sporočil tako slabo razpoznavnost po treh desetletjih. To je posledica neustreznega stanovskega dela in porasta diletantizma.

Vrniva se nekoliko k vašim začetkom. Po rodu ste iz Kranja, živeli ste na Planini, kasneje v Britofu. Koliko je družbeno okolje mesta vplivalo na vašo poklicno usmeritev, še prej pa na odločitev za šolanje na SŠOF in nato na ALUO?

Osem let vožnje v Ljubljano ti resda vzame veliko časa, okrog tri ure na dan, a v tistem času se mentalno pripraviš na dan, prideš na »delovno temperaturo«, še preden se začne pouk. Še posebno življenje na stari Planini v Kranju mi je ostalo v lepem spominu. Živeli smo v idiličnem naselju malih hiš dvojčkov. Vsaka hiša je imela velik vrt, le malo manjši sadovnjak, svojo podivjano češnjo, s pomočjo katere si lahko preveril termiko za spuščanje jadralnih letal na sosednjem polju. Hkrati si zaradi relativno malo prometnih cest s kolesom imel v dosegu Jošta, Šmarjetno goro, Možjanco, Jezersko ... Takšno naselje ti da mentalni mir ter čustveno oporo, da kot otrok v miru razviješ svoja zanimanja. Zdaj je tam Qlandia oziroma Supernova ... Pravzaprav je cela veduta Kranja z zahodne strani en podaljšan nakupovalni center. Pozidali smo najbolj rodovitno zemljo.

Imate še v spominu leto 2001, ko je bil na natečaju za celostno grafično podobo ministrstva za kulturo na oddelku za oblikovanje ALUO za najboljšega izbran vaš projekt?

Tisto je bilo krasno obdobje. Med tretjim in četrtim letnikom sem še dva meseca delal na agenciji Mark BBDO v Pragi, nato pa se vrnil direktno v šolski proces. Seminar četrtega letnika smo sestavljali TRME (Tomato, Roman, Mina in »Engels«). Mentor Ranko Novak je poleg strica Dušana najbolj vplival na moj strokovni pa tudi osebnostni razvoj. Čeprav je bil oče še živ, sta mi bila omenjena na pol nadomestna očeta. Hkrati pa nič manj učitelja. Natečaj je bil katarza štiriletnega študija. Takratna ministrica Andreja Rihter nam je izkazala visoko zaupanje v naš poklic, ko je natečaj organizirala na oddelku.

Po tem, ko se je rdeči napis Kultura z modrimi ločili na pročelju stavbe ministrstva popolnoma »udomačil«, je bil po skoraj dvajsetih letih v začetku leta 2021 ob takratnem ministru umaknjen, kasneje pa ga je aktualna ministrica spet vrnila na njegovo mesto. Z nekaj vašimi popravki napis ostaja brezčasen. Takrat ste tvitnili, oziroma x-nili, kot bi rekli danes: »Kultura se vrača na Ministrstvo.« Z zadoščenjem?

Ko se je napis umaknil, se mi je dejanje zdelo ustrezno. Tam prav veliko kulture ni bilo več. Ministrstvo je bilo po moji oceni nekakšna orwellovska enota zoper kulturnike. Ko so napis vrnili, so vrnili obljubo, da bo ministrstvo služilo kulturnikom na kulturen način.

Po večletnih izkušnjah, ki ste jih pridobivali v različnih oblikovalskih studiih in dveh letih poučevanja na ALUO, v zadnjem desetletju in več delujete kot samostojni oblikovalec vizualnih komunikacij. Z oblikovanjem naslovnic in vizualnimi komentarji sodelujete z več tiskanimi mediji doma in na tujem. Ena od stalnic je zagotovo oblikovanje naslovne strani sobotne priloge Objektiv v časniku Dnevnik, občasno oblikujete tudi naslovnice britanskega časnika Guardian in drugih tujih časopisov in revij ... Vam je kot grafičnemu oblikovalcu prav oblikovanje za tiskane medije nekako zlezlo pod kožo?

Vizualni komentar je pomemben segment mojega poklica. Ne gre za službo, gre za poklic. Po osmih urah ne nehaš biti oblikovalec, tako kot po oddanem volilnem lističu ne nehaš biti državljan. Vizualno sporočati sem si želel od petega razreda osnovne šole. Poleg celostnih grafičnih podob in poučevanja mi vizualni komentar pomeni največ. Tu mi lasten poklic ponuja orodje za družbeno-politično aktivacijo. Četudi morebiti lahko spremenim le drobec, se mi zdi vsak prispevek pomemben.

Ustvarili ste številne izjemne in odmevne naslovnice, opažene in nagrajene tudi na mednarodni oblikovalski sceni. Recimo naslovnica Korona – Ko Slovenci stopimo narazen ob začetku epidemije, v zadnjem času izstopata naslovnica Guardiana Doba besa (Age of Anger) in pa v Objektivu naslovnica Gaza – Madež, ki bo ostal iz lanskega novembra ... In tu so še mnoga druga vizualna sporočila, ki so seveda namensko povezana z aktualnim časom. Je to, kar se v zadnjih letih dogaja v svetu, ki postaja vedno bolj kaotičen, kot naročeno za vizualne komunikatorje?

Ne gre za kaotičnost in negativnost, ki ustrezata oblikovanju vidnih sporočil, marveč za veliko hitrost sporočanja, ki ga naša stroka ponuja.

Večina naslovnic ne vliva optimizma ...

Morda. Težave najglasneje kličejo po izboljšanju, nas najbolj aktivirajo. A bilo je kar nekaj vizualnih komentarjev ob lepih dogodkih. Recimo o moštvenem zlatu v skokih na olimpijskih igrah 2022 v Pekingu, pa o Rogličevem zlatu v kronometru 2021 v Tokiu. Pa tista Ali gremo zdaj končno lahko na počitnice?, ko je bila po seriji predčasno končanih mandatov izvoljena Cerarjeva vlada, pa recimo tista o porazu janšizma na zadnjih referendumih in volitvah. Treba je vedeti, da vizualne vzkličnice učinkujejo zgolj, če obstaja tudi običajen govor. Če bi vseskozi vizualno kričali, tega bralci ne bi več zaznavali poudarjeno, saj bi postalo normalno stanje.

Koliko časa imate sicer za oblikovanje Objektivove naslovnice? In ali je to dovolj?

Ko je malo časa, precej solidno funkcioniram, takrat nimam motenj pozornosti, imam osredotočenost fijakarskega konja. Običajno je za naslovnico tedenske priloge, kot je Objektiv, časa od 24 do 48 ur. Nekoč sem se po celi okolici Ljubljane vozil, da sem pofotografiral vse potrebne črke za zapis Goli otok na krajevni označevalni tabli, ki sem jo nato v takšno sestavil računalniško. Če bi bilo časa tri tedne, bi jo dal v celoti narediti podjetju, ki jih izdeluje za celo Slovenijo. Rezultat bi bil morda pet odstotkov boljši v izvedbi, a enako razumljiv.

Na neki način morate biti vseskozi v najboljši oblikovalski formi?

Drži. Naročnika zanima zgolj delo, ki ga bom opravil zanj, ne kakovost preteklih del. In prav je tako. Pretekla dela so zgolj reference, da sem morda vreden zaupanja.

Ste človek hitrih idej ali dolgotrajnejšega razmišljanja?

Sam težko presodim. Delam pa najraje vizualne komentarje in celostne grafične podobe, segmenta, ki sta na obeh skrajnih polih.

V vaših vizualnih komentarjih sta značilna jasna sporočilnost in izčiščeno oblikovanje. Mora to, kar sporočate, ob vsebinski tehtnosti tudi šokirati, rečeno v prispodobi – bralcu prisoliti klofuto?

Sporočilna jasnost je nuja vseh vizualnih sporočil. Vizualne klofute pa so ustrezne zgolj v določenih primerih. Tako kot povzdignemo glas zgolj takrat, kadar je treba.

Vas pri snovanju vizualnih komunikacij kdaj odnese – da greste predaleč? Mislim tako idejno kot v tehnični izvedbi; recimo prej omenjena naslovnica na temo vojne v Gazi je imela v že tako jasno izpovednem klicaju vkomponirano tudi rdečo barvo, ki je predstavljala kri in je pronicala skozi papir na druge strani. Kako vam je to uspelo?

Kolegica iz video studia me je zadnjič vprašala, zakaj sem kri sestavil iz medu, vina in pigmenta in ali ne bi bilo lažje dobiti decilitra prave krvi. Vedel sem, da bo fotografiranje kapelj vzelo nekaj ur. Viskoznost krvi ter formo kaplje, ki jo ob padcu na podlago sproducira, vsi prepoznamo. Če bi bila preredka ali pregosta, ne bi bila prepoznavna. Če bi končno formo klicaja preveč kontroliral, bi bilo videti inscenirano, »narisano«. Kaplje so morale pasti z od štirideset do petdeset centimetrov, da smo jih prepoznali kot simbol. Med pa je bil nujen zaradi procesa. Kaplje so morale ostati sveže od štiri do pet ur. Prava kri bi se posušila precej prej. Na mizi imam le še en »preživeli« list tega eksperimenta in kaplje zaradi vsebnosti medu še vedno delujejo sveže.

Bi lahko oblikovali za medij ali nasploh naročnika, ki ni v skladu z vašim moralno-etičnim prepričanjem, z vašim pogledom na svet, mnenjsko orientacijo, vašim odnosom do aktualne družbe?

Ne.

Različni protestni shodi so pravi babilon vizualnega komuniciranja, včasih bolj včasih manj domiselnega. So vam bili transparenti, gesla, razni performansi in podobno kdaj navdih pri vaših vizualijah?

Morda, a trenutno se ne spomnim ničesar. Včasih stvari vplivajo na nas podzavestno. Zaradi tega nisem nikoli rad gledal knjig, ki so zbirke oblikovalskih del znotraj določene zvrsti ali žanra, na primer Graphis, Red Dot ipd.

Kaj vaš poklic in vaše delovanje dela lepega in kaj je tisto, česar ne bi, pa je na nekem lističu napisano »moram«?

Najlepše je pomagati vzgajati nove generacije ter si z njimi izmenjevati znanja. Skupaj imamo potencialen vpliv na prihodnjo vizualno krajino svojega širšega okolja. Najraje pa se ne bi ukvarjal s predstavniki v svoji stroki, ki so na pozicijah moči zaradi sle po moči oziroma pomembnosti, in ne po zaslugi znanja. Pa predračunov tudi ne maram sestavljati. (smeh)

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

oblačno
vlažnost: 93 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

0/10

četrtek

5/11

petek

4/12

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Preddvor, 8. februar 2024

Prešerno na gradu Dvor

PRIREDITVE / Tržič, 8. februar 2024

Kulturni praznik v Tržiškem muzeju

PRIREDITVE / Kamnik, 8. februar 2024

Slovesnost in kulturni maraton

PRIREDITVE / Železniki, 8. februar 2024

Proslava in kovanje pesmi

IZLETI / Kokrica, 8. februar 2024

Peš na Prešernov smenj

PRIREDITVE / Duplje, 8. februar 2024

Recital poezije v Dupljah

PRIREDITVE / Zgornja Bela, 8. februar 2024

O maternem jeziku in kulturi

IZLETI / Naklo, 8. februar 2024

Po poti kulturne dediščine

 

 
 

 

 
 
 

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 16:42, 3. februar

Noro, kakšna tolpa kriminalcev trenutno vlada SLO !!

Evropska sredstva unovčena / 09:11, 3. februar

Gradi se kolesarska povezava Obrne-Boh.Bistrica. Do Bleda se ne gradi nič. Razdalja Obrne-Bled je 8km. Na tej razdalji je že zgrajena kolesa...

V Šenčurju poklon štiridesetim talcem / 21:59, 1. februar

"Vstaja se je končala z znamenito dražgoško bitko, ki je pokazala, da Nemci niso nepremagljivi,«Kdo bo učencem razložil nemško nepremagljivo...

Ljudske obveznice v začetku februarja / 14:31, 27. januar

Spomnil bi na ukradene izničene obveznice in delnice za časa vlade Alenke Bratušek. To je blo čist ajnfoh, po sistemu dons maš, jutr pa te n...

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...