Branko Franc Selak / Foto: Gorazd Kavčič

Ključno je medsebojno zaupanje

Branko Franc Selak je letošnji prejemnik priznanja Združenja Manager za življenjsko delo na področju menedžmenta. Prejeto priznanje je po njegovih besedah dokaz, da če stvari delaš s srcem, lahko z vztrajnostjo, medsebojnim zaupanjem in ciljno usmerjenostjo dosežeš vse, kar si zadaš na svoji poti.

»Kamen je vsekakor material, ki piše zgodovino. S to neminljivostjo in zgodovino, ki odlikuje kamen, ljubezen, pripadnost do tega materiala, pride sama po sebi.«

S podjetjem Marmor Hotavlje, ki danes velja za vodilno kamnoseško podjetje v jahtnem segmentu, ste povezani že več kot 55 let. Kako je podjetju iz majhnega kraja, kot so Hotavlje, uspelo osvojiti svet?

Za uspeh je vedno treba iti po korakih. Za podjetje je zelo pomembno, da se lahko opre na neko zgodovino, obenem pa ima ob osredotočenosti na sedanjost tudi pozitivno prihodnost. Že vse od ustanovitve podjetja leta 1948 – čeprav smo lani praznovali tristoletnico prvega datiranega izdelka iz hotaveljčana v cerkvi v Čabračah – je značilna velika pripadnost vseh zaposlenih podjetju. Sedanja nagrada, brez lažne skromnosti, zato pripada tako prvim petim zaposlenim, ki so prišli v podjetje z lopatami, krampi in samokolnicami, pa vsem do danes; od takrat, ko so bili zaposleni prve štiri mesece brez plač, pa so vztrajali, do takrat, ko smo prvič poslovali tako dobro, da naj bi si prvič razdelili dobiček v višini tretjine osebnega dohodka, a smo se temu odrekli, ker je eden od zaposlenih rekel, da bi nujno potrebovali tri kotne brusilke. Ko sva z nekdanjim direktorjem Alojzijem Štremfljem opravljala primopredajo, mi je rekel: »Vsakič, ko se bom peljal mimo podjetja, bom najbolj vesel, če vam bo šlo še naprej dobro.« In takrat sem mu povedal, da bo vedno del ekipe, zato mora reči 'nam bo šlo dobro'. Vedno je bil moj življenjski moto, da moraš spoštovati sodelavce, podjetje, poslovne partnerje in ne nazadnje okolje, v katerem živiš, če hočeš uspeti.

Kaj bi danes, z vsemi izkušnjami, ki ste jih nabrali, svetovali mlajši različici sebe, če bi imeli to možnost?

Predvsem nič ne bi spreminjal, zgolj živel bi vrednote, za katere se mi zdi, da jih izgubljamo, to so: medsebojno spoštovanje, vztrajnost in nezamerljivost. Pogosto se dogaja, da pride do različnih pogledov, in če ni medsebojnega zaupanja, hitro lahko pride do spora. Sam sem kot vodilni v podjetju vedno prvi prevzel odgovornost, ko je prišlo do težav. Če se zavedaš svoje odgovornosti, se vzpostavi tudi medsebojno zaupanje.

Bi torej lahko rekli, da je medsebojno zaupanje ključno za obstoj podjetja, ki se ponaša že z več kot tristoletno tradicijo?

Prav res si upam to trditi, in to izhaja že od mojega predhodnika na mestu direktorja, za katerega bi danes kdo rekel, da je bil samo visokokvalificiran kovač, a je imel v glavi ZKP – zdravo kmečko pamet. To so bili časi, ko so vsi razmišljali, da bi se morali seliti vsaj v Škofjo Loko, on pa je vedno rekel, sam pa sem s tem nadaljeval, da je treba ljudem v teh hribih dati vodo, elektriko, ceste in telefon. Ponosen sem, da sem šel skupaj z njim kopat jarke za telefonsko napeljavo v Leskovici.

Večkrat ste omenili, da ste zelo navezani na Poljansko dolino. Kaj vas je tu tako očaralo – narava, ljudje, pečat, ki so ga s svojim ustvarjanjem pustili številni umetniki …?

Vse po malem; vsak človek mora spoštovati okolje, iz katerega izhaja. Na naših poteh v tujino pa smo vedno spoštovali kulturo krajev, kamor smo prišli.

V preteklosti ste se pri vodenju podjetja Marmor Hotavlje soočali tako z vzponi kot padci. Zakaj ste se pet let po delni upokojitvi v letu 2008 odločili ponovno prevzeti krmilo podjetja?

Tudi padci so normalni del poslovnega procesa in vsako leto, ko smo konec leta delali obračune, me je skrbelo, kdaj bi lahko nastopil ta trenutek. In potem je res prišlo do krize v gradbeništvu. Takrat mi je bilo najtežje napisati govor za naše redno letno srečanje zaposlenih, saj sem vedno stal za obljubami, ki sem jih dal zaposlenim. Ravno v tistih turbulentnih časih, ko so propadala tudi odlična podjetja, je vodenje podjetje prevzemala mlajša ekipa. A ko sem ugotovil, da se v ozadju pojavljajo interesi po prevzemu podjetja, sem se čez noč odločil, da stvari spet vzamem v svoje roke in skupaj z mlado ekipo nam je uspelo prebroditi težave. Takoj, ko je poslovanje spet prešlo v neke normalne tirnice, sem se začel odmikati od vodstvenih položajev in zdaj že nekaj let podjetje vodita sinova.

Kakšno lekcijo ste potegnili iz takratne krize in kakšen je občutek, ko ste spet na vrhu – kot mojstre svojega poklica so vas pred leti celo okronali za kralje kamene dobe?

V življenju se je treba soočiti tako s kritiko kot tudi s takimi situacijami, kot je zdaj, ko so v nas usmerjeni vsi žarometi. Vedno sem se zavedal, da sem na svojem položaju prvi odgovoren tudi takrat, ko kaj »zaškriplje«. In tako kot moj predhodnik bom tudi sam vedno vesel, ko se bom peljal mimo podjetja, če nam bo šlo dobro, saj sem tudi sam prispeval svoj delež k temu.

V podjetju zelo poudarjate družinske vrednote. Verjamete torej, da prav vsak zaposleni prispeva svoj kamenček k uspehu podjetja?

Verjamem, da je mogoče uspeti le, če delujemo kot celota; pri nas je mesto za vse, ki so na dolgi rok pripravljeni prevzeti to kulturo.

Sami pravite, da ste zaljubljeni v kamen. Kako vam je uspelo kamen povzdigniti v material, ki ga vgrajujete tudi v najbolj prestižne objekte in jahte na svetu?

S tem imam izjemno srečo: Kamen je vsekakor material, ki piše zgodovino. S to neminljivostjo in zgodovino, ki odlikuje kamen, ljubezen, pripadnost do tega materiala, pride sama po sebi. Kamen me zelo zanima, tako da smo tudi na dopust odhajali tja, kjer je bilo mogoče najti kaj zanimivega na področju kamna. Dolga leta smo zato dopustovali na Braču.

Danes različne vrste kamna kupujete po celem svetu. Kateri pa so največji projekti, pri katerih ste uporabili prav hotaveljski kamen?

Eden res velikih projektov iz hotaveljčana je v Zimbabveju, in sicer tamkajšnji konferenčni center hotela Sheraton, v katerega smo vgradili skoraj enajst tisoč kvadratnih metrov rdečega hotaveljskega marmorja. Pri nas pa je največ hotaveljskega kamna v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Kakšne so zaloge tega kamna v drobovju Poljanske doline – lahko ocenite, koliko časa ga bo še mogoče izkoriščati?

Hotaveljskega kamna je relativno malo, zato z njim delamo zelo varčno, uporabljamo ga le za posebne projekte zasebnih strank ter za kulturne in sakralne objekte. Največji ljubitelj našega kamna je bil arhitekt Jože Plečnik. Obenem pa smo ga vgrajevali v objekte na mejnih prehodih Slovenije. Če ga bomo izkoriščali na tak način, bo po naših raziskavah zadoščal vsaj še za petdeset do sedemdeset let.

Ledino orjete tudi z uporabo povsem novega materiala na tržišču Lapiteca, ki ima lastnosti naravnega kamna in ga je izdelal človek, ter tudi sodelujete pri njegovem nadaljnjem razvoju ...

Zadnja leta, ko se je vodstvo pomladilo, ogrom­no delamo na razvoju, saj je v tem prihodnost. Pri Lapitecu moramo slediti trgu – med materiali, ki jih je ustvaril človek, je ta najbolj naraven, saj je pridobljen s postopkom sintranja. Velike korporacije namreč dajejo prednost novim materialom in smo se potrudili, da smo tudi mi del tega. Seveda pa sam še vedno prisegam na naravne materiale.

Med vašimi naročniki so tudi znane osebnosti. Imajo kdaj naročniki tudi zahteve, ki jih ni mogoče izpolniti, ali se držite načela, da nič ni nemogoče – vaše podjetje je namreč znano po tem, da stalno premikate meje pri obdelavi kamna?

Resnično sem ponosen, da smo vedno rekli, da je vse mogoče, čeprav mogoče dostikrat nismo vedeli, kako bom to izvedli. Zato nam je tudi uspelo priti do zahtevnih projektov. In ker nam je na koncu vse bolj ali manj uspelo, smo pridobili tudi sloves pri oblikovalcih, posebno pa pri investitorjih.

V prizadevanjih, da bi bili ves čas korak pred konkurenco, tudi v prostem času veliko razmišljate o poslu. Je bil to razlog, da ste v družini uvedli dan, ko ne smete govoriti o podjetju?

To je bil dogovor v krogu družine, ki se ga težko držim, ampak se trudim. (smeh)

Kaj pa morebiti za Marmor Hotavlje ali za vas osebno ostaja še neuresničen cilj?

Zadovoljen sem s sedanjim razvojem in želel bi si, da bi šli še naprej po isti poti. Obenem si zelo želim, da bi mladi s tega območja znova našli interes za zaposlovanje v domačem kraju in tu videli možnost za razvoj kariere. Pri nas ne zaposlujemo več zgolj kamnosekov; vsak, ki je ambiciozen in si želi kaj novega, se lahko usposobi pri nas ne glede na poklicni profil. Glede na branžo pa potrebujemo predvsem profile s tehničnim znanjem, kot so gradbeniki in strojniki. V družinskem krogu pa si vsak želi predvsem medsebojnega sožitja in vsi, ki me poznajo, vedo, da se zelo trudim za to. Rad se družim z vnuki, kar mogoče pomeni, da mi gre že malo na otročje. (smeh) Ampak resnično mi veliko pomeni čas, ki si ga lahko vzamem za vnuke, saj si ga za sinova nisem mogel v tolikšni meri.

Oddajte svoj komentar

Kranj 2°

zmerno oblačno
vlažnost: 98 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

-2/14

petek

2/10

sobota

-1/13

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Jesenice, 19. april 2024

Mladost mesta rdečega prahu

PRIREDITVE / Mojstrana, 19. april 2024

Nepal – dežela himalajskih velikanov

PRIREDITVE / Medvode, 19. april 2024

Evropski teden mladih

PRIREDITVE / Adergas, 19. april 2024

Večer otroškega kamišibaja

OBVESTILA / Britof, 20. april 2024

Blagoslov koles

OBVESTILA / Šenčur, 20. april 2024

Spominska plošča Janezu Mlakarju

PRIREDITVE / Adergas, 20. april 2024

Ljudske pesmi v evropskem prostoru

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

 

 
 

 

 
 
 

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...

Dela na Betinu predčasno končana / 09:47, 15. april

Skupni načrt, časovnica se mi pa za ta projekt, ki ni majhen, zdi precej čuden. Okoli Bleda bi morala biti obvoznica fertik, tko da bi sedaj...

Je bil gradbeni poseg na Veliki planini nezakonit / 09:01, 9. april

Skrajni čas je bil, da se je elektrificiralo tudi pastirsko naselje "Veliki stan", saj so inšpektorji neprestano kaznovali in grozili kmetom...