Oblecite ga, prehladil se bo

To je bil vzklik Juretovega očeta, ko je doma po televiziji spremljal zgodovinski uspeh svojega sina. »Oče je bil moj prvi trener in je vedel, kako tanki so kombinezoni. Glede na to, da je bilo več kot deset stopinj pod ničlo, bi mi hitro morali nadeti druga oblačila, a so v vsej evforiji, ki se je zgodila po medalji, do mene prišla z zamikom. Mama je tekme spremljala bolj čustveno, oče bolj analitično, ampak seveda se je potem tudi razjokal. Ko so ga iz sarajevskega studia dobili na telefon, je bil čisto 'v luftu'. Spomnim se, kako je hlipal: 'Tamau, tamau, kolajna je doma …'« se 14. februarja 1984 še kako živo spominja Jure Franko.

Ko si ogleduješ razstavo Srebrne igre 1984, ki je od januarja na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Cekinovem gradu v Ljubljani, te olimpijska bakla, stare smuči, posnetki, vitrina volkcev Vučkov in drugi dragoceni eksponati nostalgično popeljejo štirideset let v preteklost. Ko se povsem zliješ v duh tistega časa, te v dnevni sobi iz 90. let prejšnjega stoletja sprejme eden in edini, ki je zaslužen za to, da so srca nekdanjih jugoslovanskih držav takrat utripala samo za eno ime. Zdaj 61-letni Jure Franko nam je povedal, da so spomini na osvojeno srebrno medaljo še vedno tako živi, kot bi se zgodilo včeraj.

Kot ste se prejle pošalili, bi bila vaša psička ljubosumna na Vučka, če bi ga imeli v roki?

Verjetno res. (se nasmeje) Imamo havansko bišonko. Bolj kot Vučko jo zanimajo mački. Zdi se mi, da ima zelo visoko podobo o sebi, misli, da mačke preganja, v resnici pa jo oni nič kaj ne »šmirglajo«.

Torej ne občuti vaše slave zadnjih tednov?

Slava je izmuzljiva, jaz vedno pravim, da je to le utvara. Raje imam izraz pozornost. Ta nas vrača v obdobje, na katero nas vežejo kolektivni spomini in čustva, ki so vezana na nekaj res velikega, kar smo takrat naredili. Prav je, da se tega spominjamo in da to pripeljemo nazaj, da nam služi za nekaj za naprej. Da imamo ponos, samozavest in zavedanje, česa smo sposobni, če delamo skupaj z istim ciljem.

Pred kratkim ste se vrnili s »kraja zločina«. Kakšni vrtinci čustev so se vam zgodili, ko ste zdaj prišli v mesto, ki vam je prineslo svetovno slavo?

(premolk) Mi, ki nismo doživeli grozot, ki so se zgodile po olimpijskih igrah, se preselimo naravnost v leto 1984, ko so se dogajale same lepe stvari. To je bila pač romantika takratne države, takratnega športa, dosežkov, za nas je vse kulminiralo v tej kolajni. Spomini so še tako močni, kot da se je to dogajalo včeraj: od najmanjših podrobnosti do skupnega veselja in skupnega uspeha, ki se ga z leti zavedam še bolj. Zavedam se vsega, kaj je moralo sovpasti, da se je zgodilo, in kako malo bi bilo treba, da se ne bi. Zato pravim, da je osvajanje kolajn treba prepustiti mladim ljudem, kjer se glava ne ukvarja toliko z mislijo, da lahko gre kaj narobe. (nasmešek)

Kako je vaša mlada glava to takrat dojemala?

Predvsem se zdaj zavedam, kako nas takrat na evforijo, ki se je zgodila in dogajala, nihče ni mogel pripraviti. To je za mladega človeka lahko zelo obremenjujoče. Kar naenkrat te vsi poznajo, ne moreš nikamor iti neopažen, zasebnosti ni več. Zelo rad sem hodil v kino, a po kolajni sem šel lahko tudi čisto zadnji noter, pa me je nekdo opazil in se je cela dvorana obrnila okrog in gledala to čudo. (smeh)

Živite v Radovljici. Kako se počutite na Gorenjskem? Verjetno dobro, glede na to, da ste tukaj ostali ...

Ne le dobro, odlično! Leta 1985 sem odšel iz Slovenije v svet. Ko so se leta 1990 tu začeli konflikti, in na srečo tudi hitro končali, sem živel v Ameriki in na Japonskem. Poklical sem očeta in ga prosil, naj se malo razgleda in poišče parcelo ali hiško nekje med Kranjem in Jesenicami. Namreč, za na stara leta, to se pravi za zdaj (smeh), sem imel v mislih dve destinaciji za življenje, in sicer Novo Zelandijo ali Slovenijo. Potem se je življenje preobračalo in si nisem mislil, da se bom sploh kdaj vrnil v Slovenijo ali selil na Novo Zelandijo. In nato je prišla Simona ... (Vodopivec Franko, Juretova žena, op. a.). Maja bo 28 let, odkar sva skupaj.

Vajina otroka nista šla po vaših smučarskih stopinjah?

Dala sva jima možnost, nisva pa ju silila v kaj takega, saj sem tudi na svoji koži preizkusil, kako je, ko pride do poškodb. Čeprav šport velja za zelo zdravo početje, vrhunski šport še zdaleč ni zdrava stvar. Treba je vedeti, da ko končaš športno kariero, moraš kondicijo vzdrževati še vse življenje. Ko imava čas, s Simono kolesariva, veliko kolesarskih in pohodnih poti je v Radovljici in okolici, možnosti je ogromno.

Koliko ste letos smučali?

Zelo malo: dva dni v Avstriji in en dan v Kranjski Gori. Tja sem šel zdaj, pred Sarajevom. Sem si rekel, če bom pa že smučal po progi, ki bo nosila moje ime (na Bjelašnici so veleslalomsko progo ob 40. obletnici OI poimenovali po njem, op. a.), se pa grem raje malce preizkusit, da si ne bom naredil sramote. Moram reči, da ko sem se spustil po poligonu v Podkorenu in je bilo vse poledenelo, sem si rekel, da to pa ni več za nas, potem sem šel pa na Brsnino, tam sem bil pa dober. (smeh)

Da so progo poimenovali po vas, mora biti pa kar izjemen občutek, kajne?

Ko sem leta 2021 dobil naziv častnega meščana Sarajeva, sem v nagovoru rekel, da je lepo, da se je ta »formalnost« opravila, ampak vam po pravici povem, da se počutim, kot da sem od nekdaj meščan Sarajeva. Že ko sem leta 1982 šel prvič tja, mi je bila ta njihova srčnost in odprtost tako zelo všeč, da sem se tam zelo domače počutil. In to, da se me slogan Volimo Jureka više od bureka drži zdaj že štirideset let, je res en tak posebno lep občutek. Ko sva že ravno pri teh čustvenih momentih, sem se zdaj spomnil, kako je bilo, ko sva pred leti šla s Simono v Beograd. Šla sva na nek sprejem ob prazniku mesta, pa sta se župan in podžupan z mano fotografirala in fotografijo nemudoma objavila na družbenih omrežjih. Ta se je potem razširila in kar naenkrat je pol Beograda vedelo, da sem tam, in je bilo po vsem mestu slišati Volimo Jureka više od bureka. Simona takrat ni mogla verjeti, da je po vsem tem času še vedno prišlo do take evforije.

Kot da vmes ni minilo skoraj štirideset let ...

Res je neverjeten občutek, kakšen odnos imajo oni do teh svojih bivših junakov in športnikov. Na poti proti domu sva se pogovarjala, da v Sloveniji tega ponosa ne znamo pokazati na takšen način, smo bolj zadržani. Ko sva se pripeljala na hrvaško-slovensko mejo v Brežicah, je kontrolo opravljal mlad policist, morda star nekaj čez dvajset let. Meni na osebni izkaznici piše Jurij Franko, policist jo pogleda, nato pogleda mene in pravi: »O, to ste pa Jure Franko, kajne?« Sem mu rekel: »Ja, kako pa vi to veste? Verjetno so vam starši povedali zame.« Odvrnil je: »Ne, ne, stari starši.« No, pa je bila moja teza, da Slovenci ne pokažejo veselja, podrta. (glasen smeh)

Veselje ob vaših uspehih sta nedvomno močno doživljala vaša mama in oče. Ko sem se sprehodila po razstavi, sem videla zapis, da sta mama in oče tekmo spremljala sama in s spuščenimi žaluzijami …

Moja mama tekem sploh ni hotela gledati, saj je bila vraževerna in se je skrivala za vrati kuhinje, ker je mislila, da če bo gledala, bom padel. Oče pa je imel bolj analitičen pristop. Povedala sta mi, da je po tekmi v Sarajevu takoj, ko se je začela dogajati evforija, opazil, da mi v cilj niso pripeljali brezrokavnika, ki bi ga moral obleči čez kombinezon. Začel je »tuliti« v televizijo: »Oblecite ga, prehladil se bo! Trenerji, zakaj ga ne oblečete?« Posledica tega je bila, da sem v naslednjih dneh dobil bronhitis in potem zaradi tega moral izpustiti nekaj tekem in izgubil možnosti za končno visoko uvrstitev v svetovnem pokalu.

Kako gresta vštric glasba in šport?

Marsikdo misli, da šport ne vsebuje neke velike kreativnosti, ampak jo. Tudi pri smučanju je potrebna interpretacija proge, linij, vizualizacija, tako kot tudi vsak pianist, ki dobi note, odigra na skladbo svoj način. Šport in glasba sta se pri naju s Simono lepo prepletla. V glasbeni šoli v Radovljici je želela znanje svojih učencev nadgraditi, pa sem predlagal, naj naredi muzikal, in sicer Moje pesmi, moje sanje, ki sem ga poznal iz Amerike. To je njihov film, ki ga tradicionalno gledajo enkrat na leto. Strinjala se je, da bi šla v to, le če jaz lahko prevzamem projekt kot producent. Ker ne znam delati majhnih projektov, smo po prvem prišli do muzikalov Mamma Mia in Nune v akciji, tudi Dinamitke še veselo skačejo po odrih. Nekako se dobro znajdeva v teh vodah, ljudje se navdušujejo, tako kot so se takrat, ko je ona nastopala še kot mlada rokerica, jaz pa kot mlad smučar. Vesela sva, da jim lahko dajeva pozitivne stvari, ki prinašajo, zadovoljstvo, veselje in optimizem.