Trener, ki je vreden zaupanja

To je nekdanji vrhunski smukač Aleš Brezavšček, ki se je prejšnji konec tedna s svojo varovanko, bosansko specialistko za hitri disciplini Elvedino Muzaferijo, veselil njene najboljše uvrstitve v svetovnem pokalu, četrtega mesta na smuku v Crans-Montani.

Stražišče – Nekdanjega gorenjskega smučarskega šampiona Aleša Brezavščka smo na en sam prosti dan, ki si ga je prejšnji ponedeljek vzel med treningi in tekmami, ujeli v Stražišču, kjer ima 51-letni Mojstrančan zdaj z družino svoj dom. Klepetala sva tako o njegovi karieri kot vse boljši bosanski smučarki Elvedini Muzaferija, ki je doma iz Visokega pri Sarajevu.

Danes alpski smučarji pri 28 letih večinoma šele prihajajo v najboljša leta za doseganje vrhunskih rezultatov. Vi ste pri teh letih že zaključili tekmovalno kariero. Vam je bilo kdaj žal?

Vedno se lahko sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo ... Dejstvo pa je, da sem imel velike težave s hrbtom. Operacije zdrsa medvretenčne ploščice so bile v tistih časih precej tvegane, tudi v primeru, da bi bila pri meni uspešna, pa je bilo veliko možnosti, da se ponovi. Glede na to, da je v smuku veliko tresljajev, skokov, pritiskov in podobno, se nisem odločil, da bi tvegal. Morda bi, če bi bil slalomist, kjer so hitrosti precej nižje. Če bi mi pa pri smuku odpovedale noge, pa bi bilo to smrtno nevarno. Opozarjali so me, da če hočem še kdaj normalno hoditi in živeti, naj smuk opustim. Tako sem se odločil, da končam tekmovalno kariero. Da bi mi bilo kdaj res žal, ne morem reči, je pa res, da še danes pogrešam tiste občutke hitrosti.

Kasneje ste postavili slovenski rekord v hitrostnem smučanju, ki znaša več kot 240 kilometrov na uro in ga imate še danes. Kako vam je to uspelo?

Po končani karieri sem se spočil, tudi hrbet se je malce spočil, po rehabilitaciji pa sem začel razmišljati, ali bi lahko prišel nazaj. Začel sem se ukvarjati s hitrostim smučanjem, toda kmalu me je začel hrbet znova boleti in postalo je jasno, da z vrnitvijo na smukaške tekme ne bo nič.

Ste tudi prvi Slovenec, ki je leta 1997 osvojil točke svetovnega pokala v smuku. Kako vam je to uspelo?

To se je zgodilo v Bormiu. Takrat sem bil edini slovenski smukač, kaj dosti pomoči nisem imel, vse smo se učili sproti. Za menoj je začel s smukom Peter Pen, potem so prišli še drugi, tudi Andrej Jerman. Vendar je bila takrat ekipa že formirana, začelo se je strokovno delo.

Po končani karieri ste imeli kar pestro življenje. Kaj vse ste počeli?

S takratnim dekletom sva imela šolo potapljanja in zastopstvo za potapljaško opremo. Imela sva potapljaške tečaje. Nato sem se vpisal na študij fizioterapije. Tam bi moral biti ves čas prisoten, jaz pa sem moral delati, saj pri tistih letih nisem mogel reči očetu, naj mi da za študij. Tako študija nisem končal. Sem pa vmes delal kot kapetan jahte, nato sem bil trener v Belorusiji in kasneje še v Ukrajini. Dve leti sem bil tudi trener slovenskih deklet v hitrih disciplinah, nato pa sem treniral Hrvata in Srbkinjo. Bil sem tudi trener pri kranjskem Triglavu, saj je bila Lija stara deset let in želel sem biti trener nekje doma. Ko smo se preselili v Stražišče, me je znova »usekalo« v hrbtu in s Triglavom nato nisem več podaljšal pogodbe.

Operaciji hrbta se tako vseeno niste mogli izogniti?

Ko sem prenehal tekmovati, je bilo s hrbtom znova bolje, s časom pa so bile težave vedno večje in so se tudi ponavljale. Ko bolečine niso več popustile in nisem več mogel hoditi, sem se predlani moral odločiti za operacijo. Eno leto po operaciji sem bil doma, nato sem se počutili dobro in sklenil, da znova grem med trenerje. To je pač delo, ki ga znam najbolje opravljati.

Kako ste našli stik z Elvedino Muzaferija?

V Bosni so iskali trenerja zanjo. Ko so izvedeli, da sem prost, smo se lani spomladi zmenili za sodelovanje. Elvedina je že nastopala v svetovnem pokalu, enkrat ji je uspelo osvojiti 28. mesto, kar je bil do te zime njen najboljši rezultat. Želela si narediti korak naprej.

Kako sta se lotila skupnega dela?

Takoj sem videl, da ji manjkajo osnove smučarske tehnike. Smučala je instinktivno, zato se je, kot rad rečem, z rezultati zaletela v zid. Stvari je bilo zato treba premakniti in najprej sva naredila korak naprej v smučarski tehniki. Tako sva najprej veliko trenirala veleslalom, nisva pa se odločila, da bi poleti šla v Južno Ameriko, saj sem bil prepričan, da lahko trenirava v Evropi. Na evropskih ledenikih pa je bilo lani katastrofalno, saj ni bilo snega ali so bili zaprti in do zime sva komaj izpeljala zastavljeni program. Sva pa šla tik pred sezono za dva tedna v Kolorado, da sva lahko začela trenirati tudi hitri disciplini, saj se s hitrostjo napake le še stopnjujejo. Kljub vsemu lahko rečem, da sva pričakovala, da bo začetek sezone slabši. Do novega leta se je tako uvrščala na rob trideseterice, tekme so odpadale, začela je dvomiti, ali so treningi res pravi. Toda jaz sem vztrajal in po novem letu je šlo najprej bolje na treningih, nato pa tudi na tekmah.

Kdaj je začela zaupati v vas?

Prelomnica je bila v Cortini, ko je v superveleslalomu osvojila 14. mesto, dobra pa je bila tudi v smuku. Treningi so bili nato še intenzivnejši in namesto na odpadlo tekmo svetovnega pokala v Garmisch smo šli na tekme evropskega pokala v Crans-Montano. Tam pa se ji je dokončno odprlo, na prvem smuku je bila sedma, na naslednjem pa je že zmagala. Dokončno je začela verjeti v moje delo, verjeti je začela vase, dobila je krila in posledica so bile dobre uvrstitve na tekmah svetovnega pokala na čelu z vrhunskim četrtim mestom v smuku. Glede na pogoje, ko je startala iz ozadja, je bil to res vrhunski rezultat.

Kdo sestavlja njeno ekipo?

Do novega leta sem bil sam za vse, le pri tekmah mi je pomagala fizioterapevtka, hčerka Nežke Poljanšek Petra Baumkircher. Zdaj je v ekipi še italijanski serviser. Je pa Elvis, kot jo kličemo, tudi že več kot leto poročena in mož ob koncu tedna precej redno hodi na tekme. Sicer pa zaključuje Fakulteto za šport in je zelo zagnana, dosledna in delavna. V Sarajevu ima tudi kondicijskega trenerja, s katerim veliko sodelujeva, kar se mi zdi zelo pomembno.

Kdo skrbi za stroške ekipe?

Polovico stroškov pokrije Smučarska zveza Bosne in Hercegovine, drugo pa sponzorji in starši.

Kako so njen uspeh sprejeli doma?

Novice o njenem smuku še zdaj polnijo medije, saj je to prvič, da je kdo od bosanskih smučarjev doživel tak uspeh, da je v vrhu svetovnega pokala. Vsi so bili res navdušeni in kar niso mogli verjeti.

Kakšni so vaši cilji?

Za zdaj se borimo, da bi v smuku in morda tudi v superveleslalomu prišla v finale svetovnega pokala. To bi bil sanjski zaključek sezone. Do finala je v smuku le še ena tekma, v superveleslalomu so še štiri in upam, da ji uspe. Je pa stara 24 let in je med mlajšimi v svetovnem pokalu, tako da ima še veliko možnosti napredovanja tako psihično kot fizično ter glede tehnike in tudi opreme. Želimo si, da bi do olimpijskih iger prišla na tak nivo, da bi se začela uvrščati med deseterico najboljših in bi nato lahko konkurirala tudi za odličja.

Pri nas je zadnja leta v alpskem smučanju kriza, med ženskami je v hitrih disciplinah le Ilka Štuhec. Kaj storiti?

Dejstvo je, da se čez noč ne da storiti nič. Treba bo začeti načrtno delati že z mladimi, saj le to vodi do uspehov.