Nič ni izgubljeno, dokler se ne vrže v smeti

S priložnostno spletno razstavo so lani v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Gorenjsko s sedežem v Kranju, zaznamovali petdeset let delovanja. Na razstavi predstavljajo nekaj milimetrov od 4,2 kilometra gradiva, ki je v hrambo in varstvo v kranjsko enoto prispelo v pol stoletja.

Kranj – Zapisano v naslovu so besede dr. Gorazda Starihe, vodje Enote za Gorenjsko Zgodovinskega arhiva Ljubljana (ZAL), ki je od zadnjega leta v 20. stoletju na Savski cesti v Kranju. Z njimi ob obisku v arhivu odgovori na vprašanje, kaj v arhivskem besednjaku pomeni časovna zamuda, kot le za trenutek v ospredje stopi v tem zapisu, v katerem bo tekla beseda o sicer lanski 50-letnici delovanja omenjene arhivske enote. »Nič ni izgubljeno, dokler se ne vrže v smeti. Pomembno je, da gradivo pride v naš arhiv. Zato moramo arhivisti od ustvarjalcev, kot jim sami pravimo, prevzemati gradivo in jih o tem seveda tudi vedno znova opominjati.« Vse, kar je javno, je namreč tudi arhivsko; ali nekoliko na splošno rečeno: institucije na področju šolstva, javne uprave, pravosodja, zdravstva ..., ki se financirajo iz javnega denarja, so dolžne oddajati gradivo v arhiv. Kot pove sogovornik, običajno ta gradiva v arhiv kot zaokrožene celote sprejmejo vsakih pet let.

Skladišča na oni strani Save

Vrnimo se k arhivskemu abrahamu. V gorenjski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana so ob jubileju pripravili spletno razstavo, ki je dostopna na spletni strani Zgodovinskega arhiva Ljubljana v zavihku Spletne razstave. Soavtorji razstave Luka Cerar, dr. Gorazd Stariha in Martina Fekonja so zbrano in predstavljeno gradivo razdelili v sedem vsebinskih sklopov. V prvem predstavljajo zgodovino Enote za Gorenjsko Kranj – vse od zbiranja gradiva do ureditve prostorov. Enota je svoje prve delovne prostore uradno dobila 1. marca 1973 v stavbi takratne skupščine Občine Kranj, njen vodja pa je že leto pred tem postal Jože Žontar. Gorenjska enota je pokrivala občine Kranj, Jesenice, Radovljica, Tržič in Škofja Loka, slednja pa se je leta 1980 osamosvojila. Arhiv se je kasneje preselil v prostore na Stritarjevi ulici, leta 1999 pa na lokacijo, kjer je še danes.

»Svojo zgodbo predstavljajo skladišča za arhivsko gradivo, ki ga arhiv še dandanašnji seli kot mačka mlade, ker kulturnemu ministrstvu v nobenem obdobju arhivi ne pomenijo toliko, da bi jim namenilo namensko novogradnjo,« poudarja Stariha. Tako je arhiv gostoval po posameznih občinah, pa v v osnovni šoli v Predosljah, od leta 2007 naprej v prostorih nekdanje Iskre na Laborah, zadnjih pet let pa je skladišče na oni strani Save v nekdanjih skladiščih Merkurja na Kolodvorski cesti. »Gradivo je tako čedalje bliže pisarniškim in čitalniškim prostorom, kar daje upanje na morebitno dokončno združitev vseh arhivskih prostorov nekoč v prihodnosti,« dodaja sogovornik.

Arhivske zanimivosti

Spletna razstava v nadaljevanju predstavlja tudi nekatere zanimive zgodbe, ki jih hranijo značilne zelene škatle na neskončnih arhivskih policah. V sklopu Znanje, ki izginja skozi gradivo predstavljajo vzpon in zaton izobraževanja čevljarjev na Gorenjskem. Sklop Boj proti prevratnim idejam predstavlja previdnost pred prinašalci nevarnih idej, predvsem komunističnimi ilegalci. V sklopu Rokovnjači, uporniki in drugi nepridipravi izvemo nekaj zanimivih dogodkov iz zgodovine prestopkov na Gorenjskem.

Preberemo dokument nekdanje Občine Kranj, ki je pri svojem notranjem poslovanju sicer še v osemdesetih letih 19. stoletja raje uporabljala nemščino kot slovenščino (razglasi za »ljudstvo« so že morali biti v slovenščini). A v drugi polovici šestdesetih letih, pod županovanjem Mateja Pirca, se je na občini poslovalo v slovenščini in iz tistega časa se je ohranil tudi zapisnik, nepreveden v nemščino, s »starim znancem« mestnih policistov, Maksom Rubežnikom: »Ne bom rekel, da nisim vriskal, pijan sim bil, in zavolj tega ne morem kaj kaznovani biti. Pijan sim bil, in bom še, to mene nobeden ne bo odvadil, kakor tudi ne, da bi ne vriskal.«

Ob tem, da Bled predstavlja eno izmed pomembnejših turističnih točk na Gorenjskem, so en sklop namenili Bledu in predstavitvi nekaterih njegovih zanimivejših vil. V sklopu Nazaj v planinski raj so predstavljene nekatere gorske koče, v sklopu Delavski pozdrav! pa so se dotaknili še gospodarstva in pomembnejših tovarn, ki so tako in drugače oblikovale vsakdan na Gorenjskem in tudi drugod.

Vodja Gorenjske enote predstavi še en kos zanimivega gradiva iz fonda nekdanje Občinske konference Zveze socialistične mladine Slovenije Jesenice (glej plakat). Željo po enotnih vozovnicah oziroma dijaških letnih prevoznih kartah so jeseniški mladinci izrazili z domiselnim plakatom. »Si predstavljate, da bi v dandanašnjih moralističnih in politično korektnih časih javno razobesili tak pohujšljiv plakat, kot si je to privoščila mladina v osemdesetih letih prejšnjega stoletja? Kaj takega se za demokratične čase vendar ne spodobi!« ob plakatu na glas razmišlja Stariha.

Pomoč pri gradbenih dovoljenjih

Seveda je v arhivu gradivo različne starosti, od več stoletij starih listin do gradiva iz aktualnega tisočletja. Arhivski svetnik poudarja težavo izgubljanja gradiva starih občin, ki so obstajale še pred drugo svetovno vojno. »Predvsem v podeželskih občinah ni bilo magistratov in je aktualni župan na primer imel vse dokumente doma, kjer je imel pisarno. Ko je vodenje občine prevzel drugi župan, mu je naprej predal le material, ki se mu je zdel pomemben, ostalo je morda šlo na podstreho in z naslednjimi generacijami v rodbini tudi na smetišče,« pojasni Stariha in doda, da so bili pred časom zelo veseli, ko so zaokroženo arhivsko celoto župana izpred stoletja prejeli od darovalca iz Stražišča.

Glede na to, da je kandidatov za zgodovinsko gradivo več, poleg arhiva muzeji, Narodna in univerzitetna knjižnica, tudi splošne knjižnice, nekako velja, da muzeji hranijo predvsem predmete, v arhiv pa prihaja gradivo v papirni obliki in v sodobnem času tudi na drugih nosilcih. Seveda pa ni pravila. Sogovornik meni, da je pri tem pomembno predvsem, da se ve, kdo hrani določeno listino, dokument in podobno in kje je to gradivo na razpolago javnosti. »Pri nas je gradivo najprej dostopno v tako imenovani virtualni arhivski čitalnici, v katero uvrščamo popise gradiva. Poskušamo jih uvrstiti čim več, da so ljudem dostopni z domačega računalnika,« pove Gorazd Stariha in pojasni, da v arhiv prihaja tako strokovna javnost kot uporabniki z upravnopravnimi nameni.

Podatki za leto 2023 nam razkrijejo, da je bil v Enoti za Gorenjsko odstotek uporabnikov v znanstvenoraziskovalni namen 8,3, uporabnikov, ki so v arhiv prišli zaradi upravnopravnega namena, pa je bilo kar 91,7 odstotka. Pri slednjih prednjačijo poizvedbe na temo nepremičnin, gre za iskanje podatkov, ki jih ljudje potrebujejo za pridobivanje gradbenih in uporabnih dovoljenj. V letih po osamosvojitvi Slovenije so bili na primer v ospredju tudi denacionalizacijski zahtevki in marsikateri pomemben podatek je bilo moč najti v arhivu.

Priprave na digitalno gradivo

Posebno poglavje, ki arhive še čaka, a že močno trka na vrata, je prevzemanje digitalnega gradiva. V kakšni meri in količini to že nastaja, predvsem na kakšen način bo to shranjeno v arhiv, da bo lahko pripravljeno za ogled? »Teoretične smernice so postavljene, v praksi pa elektronskega gradiva od ustvarjalcev še nismo prejemali. Tu smo še vedno v zaostanku. Tudi ko gre za videokasete in zgoščenke je že uspeh, da preverimo avtentičnost gradiva in ga presnamemo na novejše nosilce,« poudarja dr. Gorazd Stariha in dodaja, da bodo v ta namen v prihodnje potrebovali tudi računalničarje. Ta čas so poleg treh arhivistov v kranjski enoti arhiva še dva tehnika in manipulant, zadolžen za iskanje in postrežbo gradiva.

Arhivisti ob pripravi gradiva za hranjenje v depojih tega tudi raziskujejo ter pripravljajo članke in objave v različnih revijah in knjigah.