Začetek Tedna slovenske drame

V sredo, na svetovni dan gledališča, se je v Prešernovem gledališču začel 54. Teden slovenske drame. Do 9. aprila se bo zvrstilo dvanajst vrhunskih predstav z bogatim spremljevalnim programom.

Kranj – Uvod v letošnji Teden slovenske drame je zaznamovala premiera črtice Prežihovega Voranca Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija. Pred tem je polna dvorana prisluhnila slovenski in mednarodni poslanici ob svetovnem dnevu gledališča režiserja Žige Divjaka in norveškega dramatika Jona Fosseja, podelili pa so še nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado Duše Počkaj je prejel tudi Radovljičan Jernej Gašperin, igralec Mestnega gledališča ljubljanskega.

Vsakoletni Teden slovenske drame (TSD) je že dolgo velik praznik slovenskega gledališča in v prvi vrsti slovenske dramatike, saj so na festivalu na ogled najboljše uprizoritve, nastale na podlagi slovenskega besedila. Sedem v tekmovalni in pet v spremljevalni program jih je letos izbrala selektorica Alja Predan. V do zadnjega sedeža polni dvorani Prešernovega gledališča smo na sredinem odprtju, že več kot desetletje se festival začne na svetovni dan gledališča, lahko srečali številne znane obraze slovenske gledališke srenje, ustvarjalk in ustvarjalcev predstav, ki vedno znova potrjujejo, v kako odlični formi je slovensko gledališče. Razlogov za to je bilo seveda več, od uvodne slovesnosti TSD, podelitve aktualnih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije in ne nazadnje do premierne izvedbe odrske adaptacije črtice Prežihovega Voranca Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija.

Umetnost je mir

Na uvodni slovesnosti, ki jo je režiral Bor Ravbar, so si najprej sledili nagovori direktorja Prešernovega gledališča Jureta Novaka, podžupana Mestne občine Kranj Janeza Černeta in državnega sekretarja z ministrstva za kulturo mag. Marka Rusjana, v glasbenih nastopih smo slišali duet pevke Kiki in kitarista Jake Florjančiča. Na ogled predstav v prihodnjih dneh sta povabili igralki kranjskega gledališkega ansambla Vesna Slapar in Vesna Pernarčič, ki sta predstavili tudi obe poslanici ob svetovnem dnevu gledališča: slovensko režiserja Žige Divjaka in mednarodno norveškega pisatelja in dramatika, lanskoletnega Nobelovega nagrajenca za književnost Jona Fosseja.

Slednji v poslanici med drugim sporoča, da umetnost, dobra umetnost zmore na svoj čudežni način združiti docela edinstveno z univerzalnim. »Omogoča nam, da lahko drugačno – tuje, bi lahko rekli – razumemo kot univerzalno. S tem umetnost razbija meje med jeziki, zemljepisnimi regijami, državami. Tako zbližuje ne le tisto, kar je značilno za vsakogar od nas, ampak po svoje tudi značilnosti skupin, na primer posameznih narodov,« in v nadaljevanju poudarja: »Ne poznam boljšega načina za zbliževanje nasprotij. Ravno obraten je od pristopa z nasilnimi konflikti, ki smo mu v svetu vse prepogosto priča, pristopa, ki se vdaja uničevalni skušnjavi izničiti vse tuje, vse edinstveno in drugačno, pogosto z uporabo najbolj okrutnih iznajdb, ki nam jih je prinesla tehnologija. Na svetu je terorizem. Je vojna. Kajti ljudje imamo tudi animalično plat, ki jo vodi nagon, da drugo, tuje, doživljamo kot grožnjo lastni eksistenci in ne kot fascinantno skrivnost.« Poslanico zaključi z besedami: »Vojna in umetnost sta nasprotji, prav kakor sta nasprotji vojna in mir – tako preprosto je. Umetnost je mir.«

Z aktualnim časom je svojo poslanico Rad imam gledališče povezal tudi eden najbolj prepoznavnih slovenskih režiserjev Žiga Divjak: »Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, četudi je morda tragično, žalostno in težko.« Hkrati pa ustvarjalci gledališča morda čutijo več, kot pokažejo. »Čutimo veliko, ko leto za letom podiramo vročinske rekorde, in čutimo veliko, ko brezmočni opazujemo genocid v Gazi in se sprašujemo, kako je to mogoče, kako je mogoče, da to spremljamo v živo, da vemo, kaj bo sledilo, da to sledi in se nič ne zgodi.«

Igralske nagrade

Pred premiero pa so podelili še nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Tako je igralsko nagrado Marije Vere za življenjsko delo prejel Željko Hrs, nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo pa Draga Potočnjak. Podelili so tudi tri nagrade za dveletno obdobje, in sicer sta igralski nagradi Duše Počkaj prejela Radovljičan Jernej Gašperin, ki živi v Ljubljani in je že dvanajsto sezono član Mestnega gledališča ljubljanskega, in Saša Tabaković iz ansambla SNG Drama Ljubljana, gledališka režiserka Nina Šorak pa je prejela nagrado Marka Slodnjaka.

»Lepo je dobiti tako potrditev s strani stanovskih kolegov. To je dobro za igralčevo samozavest, hkrati pa je pomembna tudi neka forma, ki lahko zelo hitro zrase, pa tudi hitro pade. V vseh teh letih sem delal zelo pošteno in veliko tudi na sebi. Bila so težka, pa tudi lepša leta. Mislim, da je nagrada prišla v zame zares lepem obdobju in mi je dala potrditev za nadaljnje ustvarjanje,« je povedal Jernej Gašperin, za katerega v obrazložitvi preberemo, da je tankočuten preučevalec vzgibov človeške psihe, vztrajen raziskovalec igralskih sredstev in metod ter zaprisežen zagovornik umetnosti in njenega mesta v širši kulturi in družbi. »Njegove vloge nas nagovarjajo z mladostno svežino, ki pa ohranja trpkosti in težo njegovih kreacij, posebno pristno in gledalcu blizu, znano. Tako se nam razgalja kot stari modrec v koži mladeniča. Vsakič znova to gledalca navduši.« Jernej Gašperin je nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije Duše Počkaj prejel za vloge Charlieja v uprizoritvi Neznosno dolgi objemi Ivana Viripajeva, Metarmofoze v Junakinjah, več avtorjev, Nilsa Krogstada v Nori Henrika Ibsena in Noaha v uprizoritvi Razpoka Rrose Sélavy.

Pred nami je Teden slovenske drame, praznik gledališča, ki bo trajal skoraj dva tedna.