O prostovoljcih

Pretekla sobota je bila tudi na Gorenjskem v znamenju prostovoljstva. Akcija Dan za spremembe že petnajsto leto zapored številne povezuje pri grajenju odpornejših skupnosti. In čeprav je letos potekala pod sloganom Najbolj zlata je prostovoljska lopata, se prostovoljska roka seveda ne ustavi samo pri vihtenju lopate, poudarjajo organizatorji, Slovenska filantropija. Lahko stke prijateljske medgeneracijske niti, s svinčnikom razreši še tako zahtevno nalogo učne pomoči, posadi drevo, poboža ranjeno žival ali samo pomaha človeku ...

Živimo v časih, ko biti prostovoljec ni preprosto. Pogosto slišimo, da smo postali družba izoliranih posameznikov, ki so pripravljeni za zgolj lastno korist vsaj spregledati, če že ne poteptati vse, kar jim je na poti. Ne maram takšnih pavšalnih ocen, zdijo se mi krivične. Nepravične do vseh tistih, ki jim ni vseeno za bližnje.

A v času, ko mnogi za golo preživetje garajo od jutra do večera, in so drugi – še zdaleč ne samo zdravniki – zaradi pomanjkanja delovne sile tako rekoč prisiljeni v neskončna podaljševanja delovnikov z nadurami, številni tega preprosto ne zmorejo.

Po naravi sem optimist in verjamem, da nam je v bistvu mar drug za drugega. Pravzaprav vidim, da nam je. In to ne samo aprila, ko pobiramo smeti in čistimo okolje. Ne samo ob naravnih nesrečah, ko se odzovemo, še preden nas kdo prosi za pomoč. Prostovoljci smo, ko v okviru projekta Prostofer peljemo ostarelega soseda k zdravniku. Prostovoljci smo, ko s stanovalci doma za starejše igramo človek ne jezi se, prostovoljci smo, ko v skladišču Rdečega križa prevzemamo pakete pomoči in jih razdelimo tistim, ki jih potrebujejo, prostovoljci smo, ko gasimo požar in rešujemo poplavljene ...

Kakih dvajset let bo že, kar sem delala za nevladno organizacijo in je tedaj še mladi raziskovalec, danes priznani antropolog dr. Dan Podjed, prav to organizacijo izbral za predmet enega od svojih raziskovanj. Zanimalo ga je, kaj ljudi pravzaprav vleče k prostovoljnemu delu.

Spomnim se, malo me je živciral, ker se nam je »motal pod nogami« in ni nehal spraševati. Ampak takrat sem prav zaradi njega tudi sama začela razmišljati o tem, zakaj delam dobro za nekoga drugega, ne da bi pri tem pričakovala karkoli v zameno. Odgovor me je presenetil, ugotovila sem namreč, da se ob tem, ko delam dobro za drugega, predvsem dobro počutim sama. Zna biti, da še bolje kot tisti, ki sem mu pomagala.

Zdaj, z izkušnjami dveh desetletij, sem prepričana, da je podobno z veliko večino ljudi. Potrebujemo le nekaj več priložnosti in vsaj malo spodbude.