Otrok mora biti središče poučevanja

Diana Šimbera, učiteljica harmonike iz Glasbene šole Jesenice, je nedavno prejela priznanje Frana Gerbiča za uspešno delo na glasbenem področju. Letos je zaznamovala že štiri desetletja dela na pedagoškem področju, je dirigentka, aktivna prostovoljka, v prvi vrsti mama, rada pa poprime tudi za delo na vrtu.

Kdaj se je pravzaprav rodila ljubezen do glasbe, do harmonike? Je bil morda kakšen poseben trenutek, ko ste vedeli, da je to nekaj, kar si želite početi vse življenje?

Odkar se spomnim, sem si vedno želela biti učiteljica glasbe. Ne vem, zakaj, saj v hiši nismo veliko peli, ampak glasba je bila v meni. Moja prva ljubezen je bila sicer klavir, ampak ker ni bilo učitelja za klavir, se mi je ponudila možnost učenja harmonike. Takrat sem začutila, da je harmonika pravi instrument zame, saj se skoznjo res lahko izrazim. Iz mene izvabi tisto najboljše in tudi tisto najslabše. V moje življenje je prinesla neizmerno radost, včasih pa me tudi potolaži. Po drugi strani pa me je učiteljski poklic zanimal, saj sem imela vedno rada otroke. To je bil poklic zame, v resnici ni bilo niti nobene alternative.

Diplomirali ste na Glasbeni akademiji v Sarajevu, poučevali pa tudi v Vogošći in Banjaluki. Kaj vam je dalo izobraževanje in poučevanje v Bosni ter ste kasneje prenesli v svoje delo v Sloveniji?

Če malo bolj premislim, je bil to čas, ko sem še študirala in bilo je resnično naporno. Greš na predavanja, potem poučevat in spet na predavanja. V času, ko sem začela delati, je bil občutek skupnosti zelo močan, vsi so delali za vse. Če se je komu zgodilo kaj hudega, se je pomagalo na nacionalni ravni, in to se je odražalo tudi na področju šolstva. Ko pomislim na svoje prve učitelje, so to res lepi spomini. Že na srednji šoli in tudi potem na akademiji so nas jemali kot sebi enake, kot kolege, četudi smo bili dijaki, študenti. S svojim vedenjem so nam pokazali, kakšni naj bi bili učitelji. Da sami po sebi nismo nič in da moramo razumeti otroke, ki nas potrebujejo. Otrok je središče poučevanja. Mora biti.

Kako ste v zadnjih štirih desetletjih razvijali svoj pristop k poučevanju harmonike?

Ko si študent in nato prvič začneš delati, imaš ogromno vizij o tem, kaj vse bi spremenil in kaj bi naredil, četudi brez neke podlage. Misliš, da boš čez noč lahko naredil ogromno. Moram pa reči, da sem imela precejšnjo srečo. Kot študentka sem rodila svojega prvega otroka, Katarino, ki ima Downov sindrom. Ona mi je odprla čisto drugačen svet. Pokazala mi je, da so otroci zares naše bogastvo, vir energije. Pokazala mi je, da če želimo pomagati drugim, moramo najprej pomagati sebi. Pokazala mi je, kaj je pravzaprav delo, saj je morala vložiti res veliko truda za vse, kar je dosegla. Te izkušnje sem vedno poskušala prenesti na vse otroke in res lahko rečem, da obožujem svoj poklic. Ko pogledam nazaj, bi Diani na začetku kariere čestitala, da je sledila svojim sanjam in ni dovolila, da ji drugi krojijo usodo.

Bili ste dolgoletna predsednica društva Sožitje Jesenice, Kranjska Gora in Žirovnica, še vedno ste na tem področju aktivna prostovoljka, vodite pevske skupine …

Danes sploh ne vem, kako mi je vse to uspevalo. Voditi društvo, organizirati različne aktivnosti, nastope, sodelovati pri seminarjih, jih voditi … Bila je kar velika stvar, ampak v tistem obdobju je bilo to res nekaj posebnega. Ko pa sem enkrat začutila, da društvo potrebuje nov zagon, novo energijo, sem se umaknila. Dobro je, da pride kakšna osvežitev, da pridejo ljudje z drugo vizijo.

Kako vidite pomen glasbe in umetnosti pri razvoju otrok z motnjami v duševnem razvoju?

Včasih mislimo, da osebe z motnjami v duševnem razvoju ne zmorejo, ampak premorejo toliko čustvene inteligence, da so lahko naši učitelji. Izredno sem hvaležna, da se mi je uspelo nalesti njihove odkritosti, morda bi mi bilo v življenju lažje, če se je ne bi, ampak da lahko povem, kar mislim, je neprecenljivo. Glasba je univerzalni jezik, ki ga otroci izredno dobro razumejo. Spremlja nas od samega rojstva pa do konca življenja. Glasba je tista, ki pomaga, da se izražamo. Če povem naš lasten primer: Katarina je poslušala glasbo že, ko je bila v trebuhu. Ko se je enkrat rodila, smo obiskali vse mogoče strokovnjake in prejeli veliko stereotipnih odgovorov, kako tega in onega ne bo počela in naj se s tem sprijaznimo. Nismo obupali, lotili smo se glasbene terapije, najprej je poslušala pesmice, sodelovala z inštrumenti, začela z zlogi in spregovorila, verjetno prej, kot bi, če tega ne bi počeli. Če otroku ponudiš, bo otrok znal. V okvirih, ki so zanj prilagojeni. Kasneje smo ji, čisto po naključju zaradi bronhitisa, dali kljunasto flavto. To je bil ključni trenutek, da je začela igrati, nastal je družinski trio, nato se je priključila tudi mlajša hči, ki je komaj čakala, da bo lahko nastopila z nami, in zdaj smo Družinski kvartet Šimbera.

Lahko delite kakšno anekdoto ali zanimivo izkušnjo iz svoje dolgoletne kariere na področju glasbenega poučevanja?

Teh je bilo zelo veliko. Zelo se spomnim nekega fantiča, bil je pravi navihanček, ampak zares tudi zelo priden ter odkrit. Bil je v prvem razredu, ko me je vprašal, ali sem kdaj bolna. Odgovorila sem mu, da včasih sem, njegova želja pa je bila, da bi večkrat zbolela in šla na bolniško, saj bi tako odpadla kakšna ura. Takrat sem se res iz srca nasmejala, ker je bilo res tako. Tudi če je odpadla ura, smo jo nadomestili. Bilo pa je ogromno tudi situacij, ko so me otroci presenetili in ganili do solz. Morda zato, ker sem bolj občutljiva, ampak rada sem takšna oziroma si dovolim biti takšna. Rada čutim svet okoli sebe, čutim otroke, verjetno brez tega ne bi mogla biti učiteljica.

Z učenci ste osvojili različne nagrade za solistične nastope, komorne točke, nagrade orkestrov. Kako vidite te dosežke?

V začetku sem nagrade dojemala kot nekakšen prestiž, kasneje pa sem ugotovila, da je veliko bolj pomembno, da otroci uživajo v tem, kar počnejo. Če jim tekmovanje predstavim kot nekaj lepega, kot nekaj, kjer lahko sami sebi dokažejo, koliko zmorejo, je to uspeh. In vedno jim govorim, da ni pomembna nagrada, pomembno je, da uživajo v nastopu in da dajo vse od sebe. Vsak nastop je neponovljiv, unikaten in moja prva želja je, da otroci uživajo. Saj ne rečem, bilo je ogromno trenutkov, ko smo zmagovali in bili zaradi tega izredno veseli, ponosni, ampak občutek, ko otroci pridejo z odra in so zadovoljni s svojim nastopom, je neopisljiv.

Poprimete tudi za dirigentsko palico. V kateri vlogi se bolje počutite? Kot učiteljica, ki spremlja otroke izza odra, kot nastopajoča ali kot dirigentka?

Te vloge so seveda prepletene. Ko si za odrom in je otrok sam na nastopu, čutiš nekakšno tremo, čeprav mu želiš poslati pozitivno energijo. Ko gre za komorno skupino, si otroci nekako porazdelijo odgovornost. Ko si na odru kot dirigent in celoten orkester deluje kot eno, pa so to najlepši občutki. Ko dvigneš roke in so vse otroške oči uprte vate ... – neverjetno. Morda je to moja najljubša vloga, tako neponovljiva, tako sproščujoča.

Ste pričakovali priznanje Frana Gerbiča? Kaj vam pomeni? In po vseh teh dosežkih – kam vas vodi pot?

Težko vprašanje. Moram priznati, da priznanja nisem pričakovala, saj je v Sloveniji, sploh na glasbenem področju, ogromno učiteljev, ki so res pri stvari. In mnogi bi si ga zaslužili, skoraj vsak. Ko sem bila nominirana, sem bila seveda vesela. Morda sem malo specifična, saj me je življenje vodilo po poti drugačnosti. Kolikor delam, sem vpeta tudi v to drugačnost. Sem hkrati starš, učitelj, prostovoljec – in med temi vlogami ne postavljam meje. Počaščena sem, da se je vse to začutilo skozi moje delo. Nešteto je bilo nastopov, nešteto otrok in od vseh sem se nekaj naučila. Ta nagrada je res krasna stvar. Kako naprej? Kaj pa vem, za mano je že štirideset let dela in morda je čas, da se bolj vrnem k družini, nastopam več s Katarino, še naprej bom prostovoljka, še naprej bom dobrodelna. Razmišljam tudi o tem, da je glasbena šola nadstandard in vsi starši otrokom ne morejo ponuditi učenja glasbil. Spogledujem se tudi s tem, da bi se morda kot prostovoljka lahko vključila tudi na tak način. Veliko je stvari, ki me še zanimajo. Moram priznati, da zelo rada odstranjujem plevel. Vem, nepredstavljivo. Ampak to je res nekaj, kar me sprošča, odpulim še tisto, kar bi moralo ostati v vrtu. Drugače pa tudi rada prenavljam pohištvo, ves čas sem v pogonu. Dolgčas mi ni nikoli in verjamem, da mi tudi v prihodnje ne bo.