Najboljša reklama gre od ust do ust

Tatjana Letnar je kot dekle živela v Domžalah, se poročila in petnajst let živela v Kamniku. Ko je pri 38 letih prebolela raka na prsih, je s tremi otroki prišla na kmetijo v Brebovnico. Zdaj živi v Gorenji vasi. Po letih dela v gostinstvu se je, sicer po izobrazbi slaščičarki, pokazala priložnost, da postane oskrbnica Koče na Blegošu. Od tega zdaj mineva deset let, po treh letih blegoških izkušenj je zdaj že sedem let priljubljena oskrbnica Doma na Lubniku. Planinsko društvo Škofja Loka ji je konec marca podelilo priznanje za desetletno delo oskrbnice v omenjenih kočah.

Prelepi sončni vzhodi, ki jih na Facebooku v ranih jutrih širnemu svetu posreduje Tatjana Letnar, so tako privlačni, da tako izkušene kot občasne pohodnike zamika, da bi se povzpeli na hrib, ki kraljuje nad Škofjo Loko. 'Kraljica' Doma na Lubniku pa je že sedem let prav omenjena srčna dama, ki jo redkokdaj srečamo slabe volje. Človek, ki je od jutra do večera vpet v to, da tisti, ki se povzpnejo na Lubnik, planinsko postojanko zapustijo dobre volje, siti, odžejani in z željo po tem, da se kmalu spet vrnejo, kakopak ne more biti neka zmrdujoča se in slabo energijo razširjajoča oseba. Priznanja se je zelo razveselila. »Malo sem ga pričakovala, priznam, ker deset let delati v kočah je garanje od jutra do večera. Po tiho pričakuješ zahvalo, potrditev, da delaš dobro,« je iskrena. Ob priznanju pa jo je še dodatno presenetil predsednik PD Škofja Loka Janez Pintar, ki ji je poklonil bon za dve osebi za Stubiške toplice na Hrvaškem. »To mi ogromno pomeni, s partnerjem Ervinom komaj čakava, da bova lahko šla na sprostitev.« Tudi sicer proste dni skuša izkoristiti v največji meri. »Zdaj sem bila z vnučki en teden v Čateških toplicah, Tjaša, ena od hčera, je šla zraven, sama ne bi zmogla, so le vnučki stari deset, osem, pet in dve leti in pol, tako da je zelo živahno. Tjaša ima dva in druga hči Barbara prav tako dva. Sicer pa smo se z lubnikarji dogovorili, da oni delajo dva meseca v letu, in sicer februarja in junija, takrat sem po ves mesec prosta. Ko sem januarja in decembra ves čas delala, sem se, ko sem prišla domov, po dveh dneh sesula. Ampak ko sem odležala en dan, veliko spala, sem bila v nedeljo že kot rožica,« se lanskega decembra spominja klena Tatjana. Sicer se je s Planinskim društvom domenila, da dela po 14 dni naenkrat, nato pa je štiri dni prosta, dela pa tudi večino koncev tedna. »Ko bo vnučka maja imela obhajilo, bom prosta,« je odločna. »Zaradi te službe sem včasih preveč zapostavljala vnuke, me kar niso prepoznali, ko sem po dolgem času prišla na obisk, zato sem ugotovila, da si preprosto moram vzeti kak prost konec tedna. Ni mi ga težko dobiti, saj imam na Lubniku ob sebi zlate ljudi, in ko prosim zamenjavo, nikoli ni težav. Veliko mi pomagajo Maja, Jaka, Ivo in Marinka, Anica, Stanči, Sabina, Nina, Nika, Irenca, Jana, bil je Aleš, ogromno jih imam …« našteva imena svojih sodelavcev, na katere se lahko, kot pravi, vedno zanese.

Kako je videti lubniški dan

»Med tednom ali ob koncu tedna?« me vpraša. »Obe različici me zanimata,« odgovorim. »Med tednom je bolj preprosto. Vstaneš ob petih. Najbolj priden pohodnik Tone je pri nas že ob 5.20, na Lubnik hodi že od sedmega, osmega leta. Dopoldnevi so precej umirjeni, pridejo lubnikarji, tisti, ki se vpisujejo, spijejo kak čaj, 'ta kratkega', kako pecivo gre zraven. Potem je malce predaha, popoldnevi so podobni. Konci tedna pa so precej pestri. Vstanem ob 3.30, spečem ocvirkovko, ocvrem flancate, pa vso hrano je treba pripraviti: klobase in suho meso, da je pripravljeno za ves dan, da se hrana čim hitreje izdaja. Prvi topli obrok jedi na žlico lahko pohodniki pojedo že ob osmih zjutraj.«

Dober glas seže v deveto vas

Da dober glas seže v deveto vas, pri Tatjani zagotovo drži. Znano je, da pripravi bajne flancate in ocvirkovko. »To pa pravijo, ja. (smeh) Iz Kranja in Ljubljane, pa Logatca in Vrhnike hodijo k nam, so začeli kar množično obiskovati našo kočo. Najboljša reklama gre od ust do ust. Pred kratkim so bili v koči planinci iz Logatca, ki so jim znanci iz Ljubljane povedali, kako dobro so jedli na Lubniku, in so se prišli prepričat, pa so rekli, da bodo še prišli. Moje prepričanje je takšno: rada imam, da je tisto, kar pojem, dobro. Zato tudi naši obiskovalci morajo jesti dobro, hrana mora biti okusna. Se že po vrnjenih posodicah vidi, da so nekatere kar 'polizane'.« Tatjana pravi, da ji je v veselje, da pohodniki pohvalijo njeno kuho in peko, da se radi vračajo. »Pri vseh obiskovalcih pa se sem in tja najdejo tudi izjeme. Na tabli imamo napisanih kup jedi in peciva, pa sta zadnjič dva obiskovalca vseeno vprašala, ali imamo 'samo to' v ponudbi. Bila sem v kuhinji, ko sem zaslišala ta komentar. Stanči in Nika sta bila za točilnim pultom, pa sta jima rekla, da je vse na seznamu zelo dobro in okusno. No, potem sta vseeno naročila joto in bila na koncu zelo zadovoljna.« Nabor jedi na Lubniku je prav zares zelo pester. »Ponujamo joto, ričet, pasulj, vampe, segedin, piščančjo obaro, ajdove žgance, golaž, pečenico z zeljem. Čeprav ni sladka, med tovrstno ponudbo štejem tudi ocvirkovko, pa pehtranovo potico ponujamo, jabolčni zavitek, več vrst štrukljev, praženec, za veliko noč sem naredila jabolčno potico z lešniki,« nam z naštevanjem slastnih jedi in slaščic sline pocedi Tatjana Letnar. Zase pravi, da je premalo stroga šefica. »Ne morem biti stroga. Sodelavci so večinoma starejši, ne morem povzdigovati glasu nad njimi. Če pride do težave, jo nekajkrat omenim in s tem namignem, če mi kaj ni po pogodu, a da bi se prepirala – to pa ne.«

Z Blegoša na Lubnik

»Rada imam ljudi, rada se pogovarjam, rada kuham, pri taki službi moraš biti človek, ki je zares z dušo in srcem pri stvari.« Z obiskovalci je postala prijateljica in so povezani kot družina. Dokaz, da se dobro razumejo, so tudi lubnikarji, pohodniki, ki svoje vzpone na loškega očaka skrbno beležijo z vpisi v posebno knjigo. Sicer pa je pred desetimi leti, šestega junija 2014, Tatjana Letnar prevzela delo oskrbnice Koče na Blegošu. Na tri leta, preživeta z blegoškimi pohodniki, ima lepe spomine, zato je bil premik z Blegoša na Lubnik zanjo kar šok, a blegoški gosti jo še vedno radi obiščejo. »Pridejo, sicer ne tako pogosto, ker je pač bližje na Blegoš, a se vseeno veliko videvamo, tudi na Facebooku, ko kaj objavim, vidim njihove komentarje, nismo izgubili stikov.« Prizna pa, da jo je topel sprejem lubnikarjev pred sedmimi leti vzradostil. »Ne bom pozabila akademika, znanega skladatelja in profesorja Andreja Missona. Deževalo je, on je prišel gor v pelerini in rekel: 'O, zdaj pa končno vidim našo novo oskrbnico.' Predstavil se mi je, potem sva se dolgo v večer pogovarjala, še mnogokrat se spomnim tega dogodka.«

Junija praznuje dvakrat

»Šestega junija 2017 sem prišla z Blegoša na Lubnik. Komaj dva tedna sem bila tu oskrbnica, pa se natanko spomnim 21. junija, ko se je začelo malo oblačiti. Z enim od obiskovalcev sva sedela na terasi, pa je rekel, da odhaja, ker 'postaja črno'. Zaprla sem vse senčnike, izklopila električne povezave. Ko sem se usedla zunaj na klopco, me je poklicala mami, govorili sva, ko je silovito počilo. Udarilo je v skale, zasmrdelo po žveplu, telefon sem odvrgla v skale. Imela sem neznansko srečo, da sem sedela ravno ob strelovodu. Če ga ne bi bilo, me danes ne bi bilo več,« se tega dne še kot bi bilo včeraj spominja Tatjana. »Pri Nacetu v Gabrovem so pravili, da se je jeklenica svetila in da se je žareča krogla pripeljala dol. Zvečer, ko sem legla, sem si naredila tri decilitre sladke vode, šele potem mi je začelo srce močno razbijati, je prišlo za mano. Tega ne bom nikoli pozabila. Ko v hribih začne 'sekati', ni šale,« se zamisli. Poreče, da ima tako zdaj junija dva rojstna dneva, prvega 9. in drugega 21.

Tatjana Letnar bo delo oskrbnice Doma na Lubniku zaključila 3. januarja 2028. »Ravno na rojstni dan mojega sina,« pove. Do takrat pa si lahko še velikokrat privoščimo dobrote, ki nastajajo pod njenimi spretnimi rokami.