Konec tedna v Neaplju (1)

Neapelj, glavno mesto Kampanje, ki se razteza vzdolž zahodne italijanske obale, je na petkov popoldan, ravno v času, ko sva z Nejcem zakorakala novim kulinaričnim odkritjem naproti, tonilo v triurno popoldansko siesto. Mesto je pravi raj za »picoljube«. Gurmanske napolitanske pice kakor po tekočem traku letijo iz medeninastih peči v skoraj vsaki restavraciji, že vrsto let pa se v sam vrh seznama pravih mojstrov uvrščajo Gino e Toto Sorbillo, Antica Pizzeria Di Matteo, 50 Kalo ter I Masanielli – Francesco Martucci, ki je bila v preteklem letu razglašena za najboljšo na svetu. Kaj pa cene? Te so včasih prav smešno nizke in pri meni najljubših margeritah le redko presežejo šest evrov, pri tistih bolj obloženih pa dosežejo vrh pri dvanajstih.

Kaos je del kulture

Neapelj je najbolje raziskovati peš ali pa z rumeno linijo metroja, ki osrednji del povezuje z obrobjem in ustavlja na vseh pomembnejših turističnih točkah. Ko sva na eni izmed »mašin«, ki stojijo ob vhodu v metro, kupila dnevno vozovnico, sva se najprej podala v Špansko četrt. Sprehodila sva se po glavni nakupovalni ulici, skozi impresivno stekleno Galerijo Umberto I. in nos na hitro pomolila v znamenito kavarno Gran Caffe Gambrinus, ki je bila v 19. in začetku 20. stoletja pomembno zbirališče umetnikov – med drugim so jo obiskali Oscar Wilde, Ernest Hemingway, Sissi in Jean Paul Sartre.

Nadaljevala sva mimo Piazze de Plebiscito, naprej proti morju, kjer se nama je iz vrtov Molosiglio odprl čudovit pogled na 1280 metrov visok Vezuv. V času kosila sva pristala na ulici Tribunali, v starem mestnem jedru, kjer je vladal popoln kaos. Dolge kolone lačnih turistov so se vile iz picerij in kioskov z ulično hrano ter se umikale picopekom, ki so se s srebrnimi pladnji, polnimi svežih hlebčkov testa, poskušali prebiti do svojih peči. Rahlo opita mladina na ulici je nazdravljala z ravno namešanimi hladnimi aperoli, vse skupaj so pa z glasnim hupanjem spremljali mopedisti, ki so spretno vijugali med pisano množico.

Okusi Neaplja

A tak je Neapelj. Nejc pravi, da v mestu ne vidi prav nič lepega, meni pa sta nered in na trenutke prav smešna neolikanost zlezla pod kožo. Zaljubila sem se v njihovo kulinariko – slastne ocvrte fritatine, z limonino kremo polnjene sfogliatelle ter slavne fiocco di neve – puhaste kroglice, nadevane z rahlo kremo iz rikote in svežega mleka. Všeč so mi bile polno obložene stojnice na tržnici Pignasecca, delikatese s širokim naborom domačih italijanskih dobrot, aperoli za dva evra ter pravi italijanski tiramisu, ki sva si ga naslednji dan privoščila v mestu Minori na Amalfijski obali.

(Se nadaljuje)