Rasim, France in Sašo

Moji trije očetje, 1. del

»Pri meni že od nekdaj velja, da je vsako hudo lahko tudi za nekaj dobro,« je svojo zgodbo takoj na začetku začinila Biserka. Že več kot štirideset let živi v Zagrebu, njena govorica je postala mešanica obeh jezikov. Včasih govori samo slovensko, včasih hrvaško, včasih pa malo mešano.

»Povedati moram, da sem imela zaradi maminega živahnega življenja tri očete in zaradi tega finančno kar udobno življenje. Žal je tretji v meni videl več kot pastorko, kar naju je z mamo precej oddaljilo med seboj.

Zmeraj me razjezi, ko slišim govorice, da smo bili v nekdanji državi vsi revni. Sploh ni res! Moji stari starši so zgradili hišo v enem bolj prestižnih predelov v Ljubljani. Tam so že stale vile, v katerih so pred vojno živeli industrialci, odvetniki, profesorji, bogati trgovci … Večina od njih je po vojni zbežala v tujino, njihove hiše so zasedli znanci in prijatelji mojega deda. Z babico sta imela v sebi nekakšen čut za poštenost, zato sta si raje postavila svojo hišo, in to na ogromnem vrtu ene teh hiš. Babica je zmeraj trdila, da v tistih, iz katerih so lastnike pregnali, ne bi mogla mirno spati.

Moji mami, ki je bila zelo lepa ženska, sta omogočila visoko izobrazbo, ki se je je, pa naj se še tako čudno sliši, sramovala. Odraščala je sredi parol, da so samo delavci nekaj vredni, zato se je na vso moč trudila, da jo je tako imenovani delavski razred sprejel medse. To povem zato, da boste lažje razumeli, zakaj se je zapletla z mojim biološkim očetom.

Imenoval se je Rasim. Ulica, v kateri je stala naša hiša, je bila prekopana po dolgem in počez, saj so napeljevali kanalizacijo, obnavljali vodovod, delali pločnike. Med delavci je bil tudi on. Imel je čudovite oči, podobne, kot jih imam jaz danes. Babica je delavcem večkrat skuhala kavo in juho ali pa jim je spekla slaščice. V kleti hiše je bila tudi prha, kjer so se delavci lahko umili. V barakah, kjer so bivali, te možnosti niso imeli.

Mama mi je nekoč omenila, kako je bilo, ko je videla Rasima golega. Ravno je stopil izpod prhe, ko je prišla v klet po krompir. Videti je bil kot bog, tako lep je bil. Čisto jo je očaral, čeprav je že več mesecev hodila s Francetom.

Kdaj točno je priložnost naredila tatu, da sta se zbližala, ne vem. Razumela se tako in tako nista, saj je Rasim govoril le albansko. O tem, da je noseča, je molčala. Ker je bila z Rasimom največ dvakrat ali trikrat, je upala, da je oče otroka, ki ga je nosila, France.

Žal pa so se stvari zapletle, ko sem se rodila. Imela sem za spoznanje temnejšo polt, kot bi bilo primerno, in moje rjave oči so bile dokaz, da sem kukavičji otrok. Mami in France sta bila modrooka. Ne vem, kako so se takrat zmenili, a France me je sprejel in mi bil dober oče vse do svoje smrti. Klicala sem ga po imenu. Bolj sem bila navezana nanj kot na mami. Rasima sem spoznala, ko sem bila stara 18 let.

Tisto leto, ko sem se poslovila od osnovne šole, naju je France zapustil. Bilo mi je zelo hudo, saj sem ga imela rada. Vidno je trpela tudi mami.

Spominjam se popoldneva, ko me je peljal v kavarno Evropa na kremno rezino. Odkrito mi je povedal, da si je našel nekoga, ki mu veliko pomeni. Šele kasneje sem izvedela, da je to moški. Njegovo novo ljubezen sem lažje sprejela kot mami. Občasno naju je še zmeraj obiskoval, prinašal darila in poskrbel za neplačane položnice. Bil je zlat 'dvojni fant', kot mu je za hrbtom rekla moja mami.

V letu, ko sem bila maturantka, je prvič prišlo do zapleta. Mami je bila zelo mladostna in še zmeraj lepotica. Moški so hitro opazili njene izrazito modre oči. Nekaj časa je, svoji izobrazbi navkljub, stala za pultom v blagovnici Nama. Kupci so se radi ustavljali pri njej, saj je bila tudi zelo prijazna. Tam je spoznala Saša. Od nje je bil pet let mlajši. Njegovo ime je bilo takrat precej znano, saj je bil aktivni športnik, pa tudi kar privlačen na pogled. Že prvič, ko ga je mami pripeljala domov, sem čutila, da me opazuje. Kakor v šali je rad izustil kakšno pripombo o mojih lepih laseh ali domnevnih širokih bokih. Veliko otrok boš lahko imela, so bile njegove glasno izražene misli. Mami seveda to ni bilo prav in začutila sem, da je postala do mene osorna in nestrpna. Pravi izbruh ljubosumja je Sašo doživel na mojem maturantskem plesu, ker naj bi se preveč vživel v spogledovanje z drugimi dekleti.

Sredi poletja, pred odhodom na morje, pa bi kmalu prišlo do tragedije. Mami, ki je bila takrat že zaposlena na UKC, je izjemoma delala ponoči. Malo po polnoči sva se s Saškom čisto slučajno in hkrati znašla skupaj v kopalnici. Pri nas nismo prižigali luči, imeli smo tiste majhne – brlivke. Misleč, da se bo umaknil on, sem mu dobesedno padla v objem. Na lepem me je prijel za ramena in me poljubil. Nisem se upirala. Nekaj časa sva se mečkala, preden nama je kliknilo, da to ni dobro. S strogim glasom je rekel: 'Navleci nekaj nase in pridi v dnevno sobo.'

Če zaprem oči, ga še danes, po toliko letih, vidim pred seboj, kako je z drhtečo roko natočil grenki pelinkovec v dva kozarca. Potem pa mi je začel pridigati: 'Tvojo mamo ljubim, a vedi, da me na trenutke privlačiš, da se mi meša, ko sva skupaj … Občasno mislim nate. To ni dobro, res ni. Oprosti za prej, res sem šel predaleč, a saj si se mi ponudila.'

Aha. Jaz sem tudi kriva. Dobro. Pa sem. Še dolgo sva razpravljala in na koncu sklenila, da mi bo v pomoč, če se odločim za študij zunaj domačega kraja.

Mami se z mojo odločitvijo o selitvi v Zagreb ni strinjala, a je na koncu popustila. Konec koncev sem si to lahko privoščila, saj sem imela tri 'očete'.

Aha, to vam še moram povedati, da sem Rasima spoznala kakšen teden po 18. rojstnem dnevu. Živel je v Nemčiji, kjer je delal kot zidar ...«

(Konec prihodnjič)