Elan in Begunje

Ko je bilo v začetku leta slišati, da bo Elan v Begunjah širil proizvodnjo, je, najprej med domačini in potiho, završalo. Predvsem zato, ker bi širitev pomenila tudi nova parkirišča na zdaj travnati površini na drugi strani državne ceste ob vstopu v kraj.

»Nočemo, da proizvodne hale zavzamejo še več prostora, nočemo, da se še bolj zarežejo v kraj, ki je že sicer zelo obremenjen z industrijo. Nočemo, da se travniki in njive spremenijo v parkirišče, in nočemo, da se ljudje v kraj z bogato naravo in kulturno dediščino pripeljejo skozi industrijsko cono,« poudarjajo vse od tedaj.

Svoje skrbi in vprašanja so jasno in naglas nato povedali še na srečanju, ki ga je s predstavniki podjetja organizirala krajevna skupnost.

Lokalno okolje ima do Elana večplasten odnos. Pohvalimo se z bogato zgodovino podjetja, ki je dajalo kruh generacijam družin v Begunjah in okolici – in ne le to. Smučali smo na Elanovem smučišču v Krpinu, se igrali na igriščih, ki jih je po vsej Zgornji Gorenjski postavljal Elan, z Elanovim orodjem so bile opremljene vse šolske telovadnice, in ko smo bili ponosni na uspehe Stenmarka in Križaja, smo bili ponosni na – Elan.

Morda je bilo zato včasih lažje zamižati na eno oko, ko smo šli mimo tovarniških ograj, ki so se zarezale v naselje, ko so vrtove prekrili beli kosmi ali ko se je iz tovarniškega kompleksa širil vonj po plastiki.

Zdaj so drugi časi. Ekološki standardi so višji kot nekoč in nove tehnologije vendarle manj obremenjujoče. A tudi ne navijamo več za smučarje na elankah, v podjetju je zaposlena le še peščica domačinov in lastništvo je šlo v zadnjih desetletjih skozi kdo ve koliko rok.

Jasno je, da podjetja pač delujejo po principu dobička. In čeprav vodstvo Elana poudarja, da je aktualnemu lastniku mnogo bolj mar za podjetje kot marsikateremu od prejšnjih, ne moremo mimo dejstva, da so zavezani ustvarjanju profita. Tega bo več, če bodo s čim manj stroški uredili nove proizvodne prostore in namesto parkirne hiše parkiranje uredili tam, kjer danes raste trava.

Elan ima formalno vse možnosti širitve odprte: zemljišče, na katero se želijo širiti, je že desetletja opredeljeno kot stavbno, namenjeno prav širjenju proizvodnje.

Težko torej rečemo, kaj ostane domačinom. Predlogi, ki smo jih slišali od civilne iniciative, da naj se proizvodnja seli na Hrušico, v Škofjo Loko ali Hoče, niso pošteni do okolja in ljudi na drugem koncu Gorenjske oziroma Slovenije.

Elan že tako dolgo ni več »begunjski«, da ni pričakovati, da se bo posebej uklanjal željam in pričakovanjem lokalnega prebivalstva, a vendarle so na aprilskem srečanju s krajani izrazili pripravljenost, da se pogovarjajo. In to je zagotovo znak nečesa dobrega.