Na Krku je našla svojo pot

Kranjčanka Hermina Krt, nekdanja bančnica, ki se je za kratek čas podala tudi v politiko, se je pred desetimi leti odločila za korenito spremembo v svojem življenju, s katero je sledila notranjemu klicu – biti nosilec pozitivnih sprememb v svetu. Tako je na otoku Krku zasnovala butično letovišče: zeleno oazo miru in dobrega počutja, kamor se gostje lahko umaknejo pred stresnim vsakdanom.

»Vse svoje življenje sem razmišljala v smeri, kako narediti svet lepši in boljši,« Hermina Krt začne svojo pripoved o tem, kako je Kranjčanka začela novo življenje v majhni vasici v zaledju otoka Krka. V kraju, kot pravi, kjer ima vsak kamen, vsako drevo, vsak predmet svojo zgodbo, ki je prepletena z ljubeznijo in strastjo njihove družine. Ker se je odločila slediti svojemu notranjemu glasu, svoji poti – vztrajno in potrpežljivo, korak za korakom, z zaupanjem, da je vse prav in da se vse zgodi ob pravem času na pravem mestu. Ob čemer prizna, da ji ne bi uspelo brez razumevanja in podpore najbližjih.

Svoje poslanstvo narediti svet boljši je poskušala uresničiti, še ko je delala na področju bančništva. »Zdelo se mi je, da lahko igram pomembno vlogo pri razvoju gospodarstva oziroma prispevam k razvoju podjetništva in posameznikov ter da sem zato lahko zadovoljna sama s sabo.« A vse se je spremenilo, ko je prišlo do velike finančne krize. »Takrat sem ravno opravljala magisterij pri profesorju Francetu Arharju s področja vrednot in tako sem začela analizirati in si zastavljati vprašanja, ali je kriza vrednot v družbi tista, ki je povzročila tudi finančno krizo in druge krize v svetu. Spraševala sem se, zakaj je toliko revščine, zakaj je svet tako bipolaren, zakaj se ne razvija bolj uravnoteženo …« V svojo magistrsko nalogo je vključila misli dalajlame, Nelsona Mandele in drugih in tako je nastala tudi knjiga Neizprosnost pohlepa, ki je leta 2010 izšla pri Gorenjskem glasu. Ob tem pa je tudi ugotovila, da bo poskušala najprej na bolje spremeniti okolje, v katerem je živela, zato je postala predsednica kluba En korak več za pomoč ljudem po možganski poškodbi. V skladu s svojimi vrednotami se je leta 2010 odločila kandidirati tudi na županskih volitvah v Kranju, da bi tudi na tem področju poskušala kaj premakniti in prispevati k spremembam na bolje. A kot ugotavlja danes, je bila zelo naivna. »Želela sem zgolj delati po svojih moralnih principih, ki niti niso nič posebnega, pač moralne in etične vrednote, ki jih pričakuješ tudi pri drugih. A politika je posebna zgodba, in če ne igraš po pravilih vplivne večine, nimaš možnosti.« Verjela je namreč, da bi lahko v Kranju ob enakem proračunu naredila za 20 do 30 odstotkov več, če ne bi bilo korupcije. »Korupcija me je strašno motila, obdelala sem jo tudi v magistrski nalogi, saj kroji praktično vse,« je razočarana, saj sama še vedno verjame, da vedno lahko vplivaš predvsem nase, zato si je za imperativ postavila vodenje z zgledom. A v tistem obdobju je bila zelo ranljiva, saj ji je nedolgo pred tem umrla mama, nasprotniki pa so po njenih besedah izrabili vse načine za njeno diskreditacijo. »Prizadeli so me do te mere, da sem se začela braniti, ko sem se začela braniti in razlagati ljudem, ki jih resnica sploh ne zanima, pa sem vedela, da sem izgubila.«

S tem je svojo zgodbo v politiki tudi zaključila, saj prizna, da jo je poraz na volitvah zelo prizadel. Obenem je morala takrat sprejeti odločitev, ali bo ostala v politiki ali še naprej delala v bančništvu, saj so ji dali vedeti, da na dveh stolih ne more sedeti. Tako je pri petdesetih letih ostala brez službe in to jo je spodbudilo k razmisleku, kako naprej. Vsakodnevne delovne obremenitve, določanje prioritet, hitro sprejemanje odločitev, vzgoja otrok, izobraževanje ob delu in pomanjkanje počitka so obenem vodili v izgorelost in zdravstvene težave, vsemu temu pa se je po izgubi službe pridružil še občutek, da smo vsi zamenljivi in da v poslovnem svetu šteje le tvoja uporabna vrednost. Povrhu se je morala soočiti s prezgodnjo smrtjo mame in zavedanjem o minljivosti življenja. In takrat je nastopil trenutek, ko se je vprašala: Zakaj sem tukaj? Kaj je moj globlji namen, kaj je moje poslanstvo? Kaj bi rada pustila za sabo? Odgovor se ji je kar sam ponudil na enem od sprehodov po Kerali v Indiji, ko se je na tamkajšnji kliniki zdravila z ajurvedskimi terapijami. »Na ulici, po kateri sem se sprehajala vsak dan, je samo enkrat stal bel džip z registracijo KRK in mojo srečno številko. Kerala ima oznako KRL, ta džip pa je imel očitno še staro oznako KRK. In takrat sem pomislila, da je odgovor res v Krku.« Z možem sta namreč že leta 2002 na Krku kupila staro hišo, v soseščini katere je bila hiša v gradnji. »Že takrat nama je njen lastnik, starejši gospod iz Vukovarja, ponudil, da bi namesto starega skednja raje kupila njegovo novogradnjo, a naju takrat ni zanimalo. Kljub temu pa sva mu dala vedeti, da sva jo v primeru, če se bo kdaj kljub temu odločil za prodajo, pripravljena odkupiti, in mu povedala tudi vsoto, ki sva jo vedno pripravljena odšteti za to.« Prav zato je registrsko oznako na džipu v Indiji videla kot znamenje, saj jo je kmalu po tem poklical lastnik omenjene nepremičnine na Krku, čeprav se vmes niso slišali deset let. »Njegova hčerka je namreč takrat odšla v Avstralijo za medicinsko sestro, in ker je hišo gradil zanjo, se je odločil za prodajo, saj je bila to edina popotnica, ki ji jo je lahko dal.« Hišo je bil pripravljen prodati za isto ceno kot pred desetimi leti, tako da niso veliko razmišljali, je poudarila Hermina Krt.

To je pomenilo velik preobrat v njenem življenju, saj je dobila odgovor na vprašanje, kako naprej. »Prav slišala sem svoj notranji glas, ki mi je govoril, naj s tistim, kar imam, naredim to, kar znam, na način, kot znam,« poudari in doda, da obenem njen priimek Krt, ki ga je obdržala po očetu, v staroindijskem jeziku sanskrtu pomeni: naredi, to je tvoja pot. »Na kliniki v Indiji je bil tudi starejši, moder mož, ki mi je rekel, da imam v imenu vse,« se posmeje. Takrat si je zamislila, da bi ustanovila akademijo voditeljstva s ciljem ustvariti boljši in bolj trajnostni svet za vse. »Skozi predavanja, seminarje in različne delavnice sem želela pokazati, da so pri vodenju tudi druge poti – da je mogoče vodenje s srcem, avtentično vodenje.« Tudi v sodelovanju z Miho Pogačnikom so tri leta pripravljali vsebine in uredili prostor za akademijo, potem je prišla epidemija covida-19, ki je vse obrnila na glavo. Obenem se je že pred tem zapletlo pri imenu, saj so svojo akademijo voditeljstva želeli poimenovati OSMA – Open Sky Management Academy (Akademija odprto nebo), saj verjame, da tudi nebo ne more biti meja za dosego nečesa, če smo strastni in imamo močno željo ter vso pozornost usmerimo v cilj. A je pod tem imenom zaradi akademije v nazivu niso želeli registrirati. »Zato smo obdržali samo kratico OSMA – kot neskončen, nikoli končan cikel učenja in poučevanja, dajanja in sprejemanja, nenehne osebne rasti in ozaveščanja, da smo več kot naš um in bolj soodvisni, kot se zavedamo.« To ponazarja tudi moder znak, ki so ga izbrali za logotip. »Nastal je iz rdečega stiliziranega nageljna, s katerim sem nastopala na volitvah za županjo, v sedanjem znaku pa ponazarja osem valov.«

To jo je dokončno prepričalo, da je to resnično njena pot, čeprav se je obrnila malce drugače, kot je sprva predvidevala. Po koroni so se namreč po njenih besedah spremenile tudi navade podjetij, zato je namesto voditeljske akademije nastala »življenjska akademija«. V letovišču na Krku zdaj nudijo počitek vsem, ki si želijo oddiha od vsakdanjega stresa in povezanosti s pristno naravo ter energijsko doživetje med petjem ptic in dih jemajočimi sončnimi zahodi. In tu je našla svoj mir in predvsem svojo pot tudi Hermina Krt. »Čeprav je veliko dela in ni vedno lahko,« prizna. »Sprva je bilo mišljeno, da bom poleti predvsem plavala in počivala, zdaj imamo pa prav poleti največ dela,« se posmeje. A je hvaležna za svojo »življenjsko akademijo«. »Tu srečujem prekrasne goste, približno petina se ji vrača že četrto leto. Pridejo izgoreli, pri nas pa si v miru in tišini, zgolj ob zvokih ptičjega petja naberejo novih moči.« Verjame, da se je vse to zgodilo ob pravem času, saj meni, da prej, ko je bila mlajša, verjetno sploh še ne bi znala uživati v tem tako, kot uživa danes. »Vse se postavi na svoje mesto, treba je biti le vztrajen in verjeti svojim sanjam ter slediti svoji poti,« je poudarila in za konec dodala: »Včasih so potrebne korenite spremembe, da spoznaš pravi smisel življenja.«