Prometni izzivi

Tako kot v večini občin po državi tudi v Kamniku v tem času pripravljajo celostno prometno strategijo, s katero želijo postaviti cilje razvoja na tem področju. Kako zmanjšati prometne zastoje, umakniti pločevino iz mestnega središča in hkrati ohraniti dostopnost srednjeveškega jedra tudi za starejše in gibalno ovirane? Kako zagotoviti več prostora in mesto narediti prijaznejše pešcem in kolesarjem? To so le nekatera izmed vprašanj, s katerimi se srečujejo v Kamniku in verjetno še v marsikaterem drugem manjšem mestu.

Če se ozremo nekaj let v preteklost, hitro ugotovimo, da se je spremenilo marsikaj. Še v devetdesetih letih je skozi najbolj emblematično kamniško ulico Šutno potekal promet, nekoliko starejši se spomnijo tudi avtobusne postaje sredi Glavnega trga. To je nesporno preteklost, in čeprav v Kamniku vsake toliko časa potekajo polemike, ali bi bilo morda treba Šutno vsaj deloma odpreti za promet, se verjetno večina Kamničanov strinja, da je mestno središče prijaznejše brez hrupa jeklenih konjičkov.

Vse bolj so v ospredju trajnostne teme in oblike mobilnosti. Drugi tir kamniške železnice bo verjetno še nekaj časa zgolj ideja. A tudi za pešačenje in kolesarjenje je potrebna infrastruktura. V zadnjih letih se je na tem področju precej dogajalo. Kamnik je bogatejši za sistem izposoje električnih koles, zgradili so tudi dve pomembni kolesarski povezavi ob Kamniški Bistrici in proti sosednji občini Mengeš, zdaj se z državo usklajujejo tudi za umestitev nove trase v Tuhinjski dolini.

A ko spreminjamo prometne navade, se spreminjajo tudi načini uporabe mesta. Šutna je brez avtomobilov res tišja, a se je izgubil tudi vrvež, ugasnile so trgovinice, ki so ji nekoč dajale značilno noto. Vse odtlej želijo Šutno »obuditi«. V zadnjih letih jo je res poživilo nekaj ponudnikov, a se naključnemu sprehajalcu vseeno utegne zdeti pretiha.

Izzive povzroča tudi mirujoč promet. Smo pripravljeni za parkiranje v središču mesta plačati dodatnih nekaj centov ali pa v zameno za brezplačno parkiranje na robu mesta prehoditi nekaj korakov več? Morda bi lahko zagato rešili s parkirno hišo ob zdravstvenem domu, a kot je slišati, bi ta lahko zakrivala pogled na znamenito malograjsko kapelico, pa čeprav bi jo zgradili več sto metrov zračne razdalje zunaj mestnega jedra in močno dvomim, da je ta točka ravno najprimernejša za občudovanje vedute malograjskega hriba.

Ko govorimo o prometni strategiji, torej govorimo tudi o prioritetah. Kaj je pomembno za lokalno skupnost, za posameznika in kaj smo za te cilje pripravljeni storiti, čemu se morda tudi odreči?