Varnost reševalcev in ponesrečencev je ključna

Gorsko reševanje je zahtevna in nevarna dejavnost, ki pogosto terja obsežno pripravo in hitro prilagajanje nepredvidljivim razmeram. V številnih primerih gorski reševalci izvajajo reševanja peš, saj uporaba helikopterja pogosto ni mogoča zaradi slabega vremena, nočnih razmer ali zasedenosti helikopterja z drugimi nalogami.

Jesenice – Gorski reševalci se pogosto znajdejo v situacijah, ko je klasično (peš) reševanje edina možnost. Andrej Kunstelj, kirurg v Splošni bolnišnici Jesenice in zdravnik Gorske reševalne službe, nam je predstavil nekaj ključnih izzivov in izkušenj, povezanih s klasičnim reševanjem v gorah, še posebej v luči nedavne reševalne akcije na Kredarici.

Kot je pojasnil, je bila nedavna reševalna akcija na Kredarici čisto presenečenje. Le redko se namreč zgodi, da ko je na voljo vsa ekipa za gorsko reševanje na Brniku, potrebujejo dodatnega zdravnika. »Po začetnih skopih informacijah se je izkazalo, da gre za hudo poškodovano osebo. Do Mojstrane se je bilo treba pripeljati z osebnim avtomobilom. Ko je bila zasedba zbrana, nas je na srečo helikopter prepeljal visoko, skoraj do Staničevega doma. Nato smo šli peš do poškodovanca. Tri ekipe, devet reševalcev. Poškodovani je bil slab, zeblo in bolelo ga je. Ob mojem prihodu so reševalci že oskrbeli globoko vbodno rano na trebuhu. Ko sem ga dobro pregledal, se je izkazalo, da imam vso potrebno medicinsko opremo, zato sem ga dokončno oskrbel in pripravil za transport,« je pojasnil Kunstelj in dodal, da kljub prošnjam za pomoč helikopterja zaradi slabega vremena ta ni mogel poleteti, zato so se odločili, da poškodovanega prenesejo na Kredarico.

Transport po skalah in snegu je bil izjemno zahteven, a je ekipa uspešno poskrbela za varen prevoz poškodovanca. »V taki situaciji je pomembno, da je transport čim bolj nežen in seveda za poškodovanca varen. Nato smo čakali na poskus helikopterskega transporta poškodovanca do zgodnjih jutranjih ur. Umirjanje bolečin ter skrb za poškodovanca je bilo moje delo celo noč.« Helikopterski transport je bil zaradi vztrajnega vetra mogoč šele zjutraj. »Reševalci pri reševanjih nismo sami. Zahvala za uspešno zaključeno sobotno reševanje gre ekipi vremenarjev, ki nam je odstopila pisarno in nudila podporo, oskrbniku in ekipi Doma na Kredarici za odlično joto ter posadki Cougarja, ki nas je varno prepeljala v dolino.«

Kot je pojasnil, je klasično reševanje za vodjo intervencije velik izziv, saj se mora v kratkem času odločiti, katero medicinsko in tehnično opremo bodo reševalci nesli s seboj, koliko reševalcev bo poslal in ali je potrebna prisotnost zdravnika. Andrej Kunstelj poudarja, da je pomanjkanje informacij o poškodbah posebej neprijetno, saj nikoli ne ve, ali je vzel vso potrebno opremo. Hkrati mora poskrbeti še za lastno varnost, kar pomeni dvojno opremo in premišljeno izbiro, da ne bi »izdihnil« pod težo nahrbtnika.

Lažje je, če se poznajo

Vsako reševanje predstavlja veliko tveganje za reševalce, če je vključen še helikopter, pa tudi za posadko in plovilo. Klasična peš reševanja so fizično naporna za reševalce, zahteven in neprijeten transport za poškodovance ter logističen izziv za vodjo intervencije. Poznavanje terena in dobra komunikacija med člani ekipe sta ključnega pomena. Kunstelj pravi, da je zanj lažje, ko vidi znane obraze reševalcev, saj jim zaupa in ve, kaj lahko pričakuje.

Kot je še dejal, so lokalni reševalci tisti, ki poznajo teren, vedo, kje bo transport najhitrejši ter za poškodovanca najmanj neprijeten. Kot velik izziv je navedel tudi vreme. »Vreme je tudi ena od stvari, ki skrbi predvsem vodjo akcije. Vodja je tisti, ki se mora včasih odločiti, da reševanje zaradi vremena ni varno, ni mogoče. Varnost reševalcev in ponesrečencev je med reševanjem najpomembnejša,« je še poudaril.