Od farmacije do študija slikarstva

V Galeriji Atrij Občine Tržič so pred kratkim odprli razstavo Strasti po človeku, ki jo je ustvarila slikarka Jelena Gankina iz vasi Senično. Upokojena farmacevtka, ki trenutno zaključuje magistrski študij slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, ostaja zvesta sama sebi ter olju na platnu.

Jelena Gankina, rojena v Kirgizistanu, je večino svojega življenja preživela v Moskvi. Po izobrazbi je farmacevtka, veliko je delovala na znanstvenem področju. Po razpadu Sovjetske zveze se je zaposlila v podjetju Lek v Rusiji, kjer je delala na področju registracije zdravil. Sicer si je od nekdaj želela slikarske karierne poti, vendar so jo starši prepričali, da bo, če postane slikarka, prosila miloščine. »Ideologija v Rusiji je zelo pomembna. Če se želiš prebiti visoko, te morajo imeti oblasti rade, moraš jim ustreči. Delo po naročilu oblasti je težko, sama tega ne bi mogla delati. Sicer pa nikakor ne obžalujem prvega študija, delo v farmaciji in znanosti mi je dalo veliko,« pove. V ruskem predstavništvu podjetja Lek je spoznala Lojzeta Pungarška, Tržičana, in začela sta skupno poglavje življenja. »Tržič mi je bil všeč že od leta 1996, ko sva se z Lojzetom poročila,« poudarja slikarka. Med letoma 1999 in 2004 so z družino živeli v Sloveniji, nato pa naslednjih 16 let v Moskvi. Tam je Jelena nadaljevala svojo kariero v farmacevtski industriji, kjer je delala za hrvaško podjetje. Vseeno pa sta si z možem Lojzetom vedno želela vrniti v Slovenijo. Ta želja se je končno uresničila leta 2020, ko sta dobesedno pobegnila nazaj v Slovenijo.

»Ves čas sva si želela vrniti v Slovenijo, živeti na Gorenjskem, vendar sva bila za slovenski trg preveč kvalificirana, to so nama tudi neposredno povedali,« razloži. Ko sta se naposled le vrnila, sta se upokojila, Jelena pa je takoj začela študirati slikarstvo na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je že diplomirala, zdaj zaključuje tudi magistrski študij. »Med pandemijo sem začela več slikati in risati, ker sem delala od doma in sem nenadoma našla čas za ustvarjanje.« Ta čas je izkoristila za razmislek o svojih umetniških delih in ugotovila, da potrebuje formalno izobrazbo, da bi lahko napredovala.

Študij je potrebovala

Študij slikarstva je bil za Jeleno Gankino velika prelomnica. »V prvem letniku sem bila zelo samozavestna, v drugem pa je bilo težko. Zdelo se mi je, da ne zmorem in ne znam ničesar,« pojasni. Vendar je vztrajala in naposled je v tretjem letniku opazila velik napredek. »Ugotovila sem, da prej sploh nisem razmišljala o tem, kaj delam. Samo delala sem in mislila, da je to dovolj.« Teoretsko znanje, ki ga je pridobila na šoli, ji je omogočilo globlji vpogled v proces ustvarjanja in razvijanja idej. Kot je pojasnila, pred študijem ni veliko brala o umetnosti, zdaj pa so teoretske raziskave, zapisi o slikarjih, o njihovem slogu, o zgodovini umetnosti njeno priljubljeno čtivo. Večina slik iz leta 2020 ji ni več všeč, noče jih niti videti. Dodaja, da ko pogleda te slike, ne vidi nič dobrega – prav vse bi popravila in spremenila, vendar je preprosteje, da vzame novo platno in začne od začetka.

Jelena Gankina jemlje navdih iz človeka in njegovih čustev. »Od nekdaj me zanima človek,« pravi. To zanimanje jo je sprva vodilo v farmacijo, zdaj pa v slikarstvo. »Navdihujejo me situacije, nabite s čustvi, navdih črpam iz ljudi, naših reakcij, doživljanja. Že v šoli so me označili kot dramatsko, ekspresivno slikarko. Veliko študentov se ukvarja z abstrakcijo, mene to ne zanima. Zanima me, kako človek doživlja situacije, kako nanje odgovarja,« pojasnjuje. Ustvarjalni proces je zanjo dolg in premišljen – od skiciranja do končnega slikanja. »Delam zelo podrobne skice in potem samo še reduciram in izluščim to, kar želim naslikati,« pravi. Največkrat ustvarja z oljnimi barvami, akrilne uporablja redkeje. »Niso mi všeč, hitro se sušijo in ne moreš popravljati v nedogled.«

Izzivi in podpora

Eden od njenih najpomembnejših kritikov in podpornikov je njen mož Lojze. »Je zelo dober kritik, zelo dovzeten za umetnost in mi veliko svetuje,« pravi slikarka. Kritike so pogosto stroge, vendar ji pomagajo izboljšati dela. Lojze Pungaršek ob tem pove, da je to le njegovo osebno mnenje in da ni nujno, da se bo vsak opazovalec strinjal, vendar je Jelena prepričana, da bo potem to mnenje vsakega.

Pogled v prihodnost

Po zaključku magistrskega študija Jelena ne namerava nadaljevati z doktoratom, saj ji zasnova programa ne ustreza. »Ne želim se primerjati z Michelangelom, a ena stvar naju druži: on ni želel uporabljati oljnih barv, ki so se takrat pojavile, in je celotno Sikstinsko kapelo pobarval s tempero; jaz pa ne želim uporabljati novih medijev, niti akrila, sploh pa ne umetne inteligence. Osnovni cilj programa je namreč, da povežeš ljudi, kombiniraš različne medije ter tehnologije. To ni zame,« pravi. Jelena Gankina ostaja zvesta tradicionalnim tehnikam in si prizadeva za globoko razumevanje in izražanje človeških čustev v svojih delih.

Razstava v Tržiču: Strasti po človeku

Razstava Strasti po človeku v Tržiču je že njena tretja razstava, vendar jo Jelena opisuje kot najlepšo doslej. »Kar se tiče vzdušja na odprtju, organizacije Tržiškega muzeja in ambienta, je ta razstava najlepša,« pravi Jelena. Na razstavi so predstavljena dela, ki so nastala v zadnjih treh letih in odražajo njeno globoko povezanost s človeškimi čustvi in dramatičnimi situacijami. V Galeriji Atrij Občine Tržič je na ogled vse do 29. julija.