Glasbo doživlja zelo čustveno

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 30. januar 2018 / 15:55  

Gorenjca Klemena Glynna Arha večina pozna kot nekdanjega in tudi soustanovnega člana narodno-zabavnega ansambla Veseli svatje. Preddvorčan se je pred šestimi leti »upokojil«, če se malce hudomušno izrazimo, oziroma se poslovil od ansambla in se posvetil družini. A v njem je vedno tlela želja po pisanju besedil in glasbe.

Kdaj ste se prvič srečali z glasbo?

»V osnovni šoli sem opravil nižjo glasbeno šolo iz klavirske harmonike pri sedaj že pokojnem Andreju Sušniku, ki je igral pri ansamblu Ivana Ruparja. Potem sem pri osemnajstih, devetnajstih letih začel plesati pri Folklorni skupini Iskraemeco v Predosljah. In takrat mi je umetniški vodja Jože Šenk, ker je manjkalo glasbenikov, rekel, naj si izberem še inštrument, kaj bom igral. Navdušil sem se nad kitaro.«

Takrat ste bili še Klemen Arh.

»Tudi sedaj sem še.«

Kaj pa Glynn?

»Klemen Glynn Arh je pa umetniško ime. Kadar ustvarjam avtorsko delo, uporabim še Glynn.«

Danes ste oče, soprog in že nekaj časa niste več član Veselih svatov.

»Družina je bila pri meni vedno na prvem mestu. In če sem iskren, si ne znam predstavljati, kako bi združeval družinsko življenje z igranjem, nastopi in službo. Imam dva otroka, stara pet in osem let. Lahko rečem, da sem se takrat pravilno odločil.«

Vas še kdaj spreleti želja po »špilu«?

»Trenutno ne.«

Kako so nastala prva besedila? Verjetno ste o tem že razmišljali ali celo kaj spisali, ko ste bili pri Svatih?

»Čas, ki sem ga preživel z ansamblom Veseli svatje, je bila lepa izkušnja. Igral sem ritem kitaro, morda sem nekje v sebi pomislil, da bi tudi kaj spisal. Že od nekdaj so mi blizu verzi, pesmi, Prešern. Obstaja pesem iz leta 1915, ki jo je v verzih spisal moj praded svoji ženi za god; moja mami piše knjige za otroke … – mogoče imam to malo v genih.«

Ampak kako pa potem ugotoviš, da je to tisto, kar želiš početi?

»Mislim, da to imaš ali nimaš v sebi. Spominjam se: hči Julija je bila stara tri mesece in sva se s soprogo, ko je zbolela, menjavala ob njeni posteljici v bolnišnici; ko sem se kot starš počutil čustveno prizadet, se mi je porodila ena prvih melodij.«

Kako se je potem nadaljevalo? Nadgrajevalo v smeri, da ste začeli razmišljati, da bi za koga pa morda kaj spisali?

»Ja, tako nekako. Ni pa nekega vrstnega reda. Če dobim idejo, jo posnamem na diktafon – pa naj bo to glasba ali besedilo. Kadar ustvarjam za svojo dušo, potem najprej nastane glasba in potem tekst.«

Obstaja vaša pesem, ki bi jo kakšen vodja ansamblov, ki so na sceni, slišal in bi želel za svoj ansambel?

»Ne. V bistvu: ne še. Ko sem začel s pisanjem besedil, sem se znašel v okolju, kjer je obstoj odvisen od mene samega. Priznam, da sem mislil, da bo lažje, saj naj bi 'branžo' poznal. Začel sem z Veselimi svati; potem sem Raubarjem predstavil zgodbo in so bili za; lani sem spisal himno za Radio Gorenc, kar mi je bilo prav v čast; veliko pa ustvarjam za Zaka pa ne, s katerimi smo bili dvakrat tudi na festivalu Slovenska polka in valček. Leta 2016 s pesmijo Boš ob meni vse življenje, lani pa z Malo nora sva. To, da smo se uvrstili na festival, je bil zame velik uspeh. Uspešna je tudi pesem Boš znal naprej me ljubiti, ki jo izvajata Tjaša Hrovat in Uroš Steklasa. Na koncertu Moč glasbe nas združuje 2017 sta dobila nagrado za najlepšo pesem, v letošnjem januarju pa je pesem postala zmagovalka zabavne lestvice 2017 na Radiu Veseljak. Glasba in besedilo sta moje delo, aranžma pa sta prispevala Boštjan Grabnar in Gašper Konec. Izjemen odziv je pesem doživela na YouTubu, saj bo kmalu presegla milijon ogledov. Se pa izredno veselim letošnjega leta, saj bomo skupaj z različnimi izvajalci med poslušalce 'poslali' vsaj pet novih pesmi, pri katerih sem avtor oziroma soavtor.«

Torej se glasbeni trg odpira?

»Mislim, da vsaka stvar potrebuje čas. Nisem tiste vrste komponist ali pisec besedil, ki lahko 'strese vse iz rokava'. Pri meni je glasba sestavljena iz osnove harmonije, vse ostalo so čustva, strast. Ko ustvarjam komad, si približno predstavljam, kako naj bi pesem zvenela na koncu, prav tako se pri pisanju skušam vživeti v izvajalca, pa čeprav tisti trenutek še ne vem, kdo bo pesem izvajal. Glasbo doživljam zelo emocionalno. Nisem te vrste, da bi kar nekaj spisal, potem pa rekel, da to je pa dobro. Če besedilo meni ni všeč, ga ne bom dal iz rok.«

Kako in kdaj pa ustvarjate? Stvar trenutka?

»Popolnoma. Kaj nastane, pa je odvisno od razpoloženja. Ko se peljem v službo, ne poslušam radia in se mi je že zgodilo, da mi je na misel prišla neka viža, kakšen delček teksta, tako da sem zgodbo kasneje le nadaljeval. Živim nasproti pokopališča (smeh) – sliši se lahko strašljivo, ampak to je živa resnica: ko si včasih vzamem trenutek zase, stopim ven in se zazrem na pokopališče, se mi zgodi, da dobim idejo. Kot bi se odzival na spokojnost prostora ... Moja besedila pripovedujejo zgodbe iz mojega in življenja drugih. Pišem v svojem stilu. Bo drugim všeč ali ne – o tem ne razmišljam. Izhajam iz tega, da če sem enemu s svojo pesmijo polepšal dan, sem naredil veliko. Na primer valček Boš ob meni vse življenje, ki ga izvajajo Zaka pa ne, je bil napisan za mojo ženo; prav tako nadaljevanje, drugi del te pesmi Boš znal naprej me ljubiti. Verjamem v to, kar delam, družina me pri tem podpira in to mi pomeni največ.«