Nebeški trgovec

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 31. januar 2018 / 15:15  

Kadar rečemo, da je nekaj nebeško, nas običajno misel zanese, da je tako dobro, kot je v nebesih. Umrl je tast, pa smo mu vsi rekli ata. Ata je bil po poklicu trgovec, poslovodja. Trgovec s srcem in dušo in še v pokoju je rad prodal kakšno dobro blago. Njegov svet so bila kolesa in motorji, avtodeli, gume, prodajalci, stranke, kupci, dobavitelji, zaposleni. Ko je stopil v trgovino, je bil drug človek. Prijaznost, posvet s stranko, dobro blago, kako gre ... To so bile manire stare šole, ki ji je bil predan vse življenje. Zadnjih nekaj mesecev je bil res bolj doma, vedel je, da je bolan, vendar je še deset dni pred smrtjo vozil avto. Avto mu je vedno tako veliko pomenil in mnogokrat se je pohvalil, koliko dobrega je naredil s prevozi, ko je bil avto seveda še redkost. Kar nekaj žensk je peljal k porodu. Bil je spravljen sam s seboj, vdan v božjo voljo, obdan z vsemi svojimi otroki. Odhajal je ob molitvi in pesmi. Včasih je bilo to povsem normalno, danes pa bi lahko rekli, da je to privilegij, milost. Morda pa bi kdo rekel, da je to nazadnjaško. Po svetu se toliko govori o evtanaziji. Večina starejših je v domovih, osamljenih in zapuščenih od vsega sveta. V vasi, kjer je živel, je še posebno tradicionalno, da pokojnik leži doma. Nimajo mrliških vežic in ni videti, da bi jih sploh radi imeli. Pa je danes res še malo ljudi, ki bi jih v isti hiši ob rojstvu položili v zibko, ob smrti pa na mrtvaški oder. Ata je imel to čast. Ker sem si na dan odhoda namenila vlogo svetopisemske Marte, sem se smukala v kuhinji. Stregla sem ljudem, ki so se prišli poslovit. Tako sem spregovorila le z redkimi obiskovalci. In vendar so bili tisti pomenki pomenljivi. Lastniki hiše, kjer je ata vse življenje opravljal službo, so bili po vojni razlaščeni svojega imetja. V njihovih prostorih je bila državna trgovina. In vendar je ata spoštoval te ljudi, čutil njihovo krivico in bedo. V pogovoru beseda nanese na to in povedo: »Res so nam vzeli imetje, vendar bi težko našli boljšega poslovodja ali upravljavca trgovine med lastnimi sorodniki. Vsi smo bili složni. Ne vem, kdo bi bolj vestno upravljal naše imetje kot ata z vso svojo številno ekipo.« Pogrebni sprevod je bil dolg čez skoraj celo vas. Spokojnost in umirjenost sta izžarevali njegovo življenje in njegov pogreb tudi. Ne vem, kdo si lahko omisli, da mu na zadnji poti poje lastna hči s številno ekipo vnukov, ki so pravzaprav vse, kar po človeku ostane. Blagoslov ali norost? Zagotovo blagor, ki ga lahko doživi le, kdor je spravljen sam s seboj, s svetom in vsemi okrog sebe, ponosen na svoje delo in zadovoljen, da odhaja tja, od koder smo prišli in kamor smo vsi namenjeni.

Kdo ve, kateremu priprošnjiku trgovcev sedaj ata pripoveduje svoje zgodbe, grškemu Hermesu, rimskemu Merkurju ali svetemu Nikolaju, Sebastijanu morda Krištofu. Pokojni so naša moč. Morda bo tudi nam prišepnil kakšno dobro kupčijo …