Sledim svoji zgodbi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. februar 2018 / 19:49  

Eden od najbolj izstopajočih problemov sodobne družbe je prav gotovo dejstvo, da se slovenska družba stara. S tem se bo, če se že ne, soočala tudi Karitas, je prepričan Cveto Uršič, novi generalni tajnik Slovenske karitas. Prihodnost tako po eni strani vidi v večji usmerjenosti v pomoč starejšim, po drugi strani pa v večjem vključevanju mladih v delo organizacije.

Radovljičan Cveto Uršič je z novim letom kot generalni tajnik prevzel vodenje Slovenske karitas, organizacije, v kateri, kot pravi, v skoraj 460 krajih po Sloveniji deluje 11 tisoč prostovoljcev in skupaj v vseh organizacijah Karitas nekaj več kot sto zaposlenih. Na mestu generalnega tajnika je nasledil Imreja Jerebica, v petletnem mandatu pa bo, kot poudarja, nadaljeval s temeljnimi nalogami organizacije, to je uresničevati karitativno in socialno poslanstvo Cerkve na Slovenskem z nudenjem podpore vsem revnim in socialno izključenim. Ob tem pa se bo morala Slovenska karitas, tako Uršič, z novimi programi odzivati tudi na nove izzive v družbi.

Dejavnost organizacije je precej razvejana. Koliko ljudi dela za Karitas v Sloveniji?

»Enajst tisoč prostovoljcev in skupaj sto zaposlenih v celotni mreži po državi. V Slovenski karitas, kjer usklajujemo delo, pripravljamo razpise in podobno, pa nas je zaposlenih 15. Karitas letno pomaga približno 160 tisoč ljudem, od tega jih približno sto tisoč pride po materialno pomoč. Pomagamo dvajset tisoč družinam, več kot štirideset tisoč starejšim, poleg splošne dobrodelnosti imamo še veliko programov: letovanja za družine, otroke in starejše; delamo za žrtve trgovine z ljudmi – tu smo se kot edini odzvali na potrebe države; pomagamo beguncem in migrantom. Imamo hišo, ki je namenjena migrantskim družinam in tudi tu ne gledamo, od kod je kdo prišel ... Veliko delamo tudi na mednarodnem področju. Pred kratkim smo z državo podpisali pogodbo – izbrani smo bili na razpisu za izvedbo razvojnega projekta v Ruandi. Ministrstvo za zunanje zadeve že deset let podpira projekte Karitas v Afriki v okviru mednarodne razvojne pomoči Slovenije. Prek projektov zunanjega ministrstva smo gradili šole, zdravstvene centre, porodnišnice ter vodnjake. V Ruandi bomo sodelovali pri triletnem projektu sonaravnega življenja, dostopa družin do razsvetljave in kuhalnikov ter izboljšanih kmetijskih praks. Na Balkanu sodelujemo pri programu ozaveščanja žensk in njihovega socialnega vključevanja. Ob tem pa organiziramo vsako leto več kot deset dobrodelnih akcij; med najbolj znanimi je Pokloni zvezek, v okviru katere so otroci v vrtcih in osnovnih šolah lani zbrali več kot 29 tisoč zvezkov, skavti in skavtinje pas še dobrih sedem tisoč. V Klicu dobrote smo zbrali več kot štiristo tisoč evrov. Razvili smo materinske domove, komune za odvisnike, ljudske kuhinje, domove za starejše, ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja ... «

Na čem temelji ugled Karitas?

»Na etičnih vrednotah, po katerih delamo v Karitas. Na zaupanju in odprtosti. Če nam ljudje zaupajo svoj denar, smo dolžni, da jim odpremo račune in povemo, za kaj ta denar porabimo. V tem smislu je bila Karitas doslej vedno korektna, poštena tako bo tudi naprej. Humanitarne organizacije pač preživijo le, če jim ljudje zaupajo. Od vsake akcije porabimo v povprečju štiri odstotke za izvedbo akcije, da pridemo do ljudi, in nato še šest odstotkov za delovanje pri samem izvajanju programov pomoči. Nič več. Vse drugo gre za programe.«

Na Karitas ste prišli iz državne uprave, z visokega položaja na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Ste obupali nad socialno državo?

»Žal so reveži vedno bili in vedno bodo. Moj pogled je takšen: načeloma naj bi si vsak zagotavljal socialno varnost sam, primarno z delom. A delo se mora splačati. To je pravzaprav tisto, kar mene v sistemu, ki ga imamo, najbolj boli; da ljudje hodijo v službo, pa ne zaslužijo dovolj, da bi dostojno živeli. To sam sprejemam kot najbolj nepravično. Tistim ljudem, ki ne morejo delati, pa je država z različnimi ukrepi dolžna zagotoviti možnost, da lahko dostojno živijo. Sicer pa: ne, nisem obupal, pravzaprav mislim, da sledim neki svoji zgodbi, saj sem, kar se tiče sociale, vedno zagovarjal pluralno državo. Že ko sem delal z invalidi, sem zagovarjal močno vlogo invalidskih organizacij kot izvajalcev posebnih socialnih programov za invalide. Upam, da bom tudi skozi svojo vlogo v Karitas lahko stopal do države in se z njo pogovarjal. Sodobna socialna država mora omogočati pluralizacijo oblik in načinov socialne pomoči s prenosom pomoči v skupnost. Časi, ko je država vso socialo urejala v okviru institucionalne pomoči in so bili strokovnjaki prepričani, da poznajo edine pravilne odgovore na vsa življenjska vprašanja ljudi v stiski, so preteklost.

Država naj naredi tisto, kar mora narediti, nič več. V okviru enovitega sistema socialnega varstva pa je treba zagotavljati možnosti za pluralen razvoj programov in izvajalcev, kjer imajo svoje mesto tudi humanitarne organizacije, to je tudi Karitas. Karitas izvaja vrsto programov, ki so del javne službe ali dopolnitev zanjo. Domovi za starejše, na primer, so že en tak primer. Zakaj ne bi ljudje imeli možnosti izbrati, v kakšen dom bodo šli? Ob tem, seveda, da so standardi jasni in upoštevani.«

Družba se spreminja, potrebe se spreminjajo ... Kje vidite našo družbo in Karitas v prihodnjih letih? Kateri novi problemi se že nakazujejo?

»Eden od najbolj izstopajočih je prav gotovo dejstvo, da se slovenska družba stara. S tem se bo, če se že ne, soočala tudi Karitas. Najprej zato, ker so naši prostovoljci starejši. Mnogi med njimi so 27 let pomagali drugim in zdaj bodo počasi tudi oni sami potrebovali pomoč. Zato in zaradi demografskih gibanj moramo razvijati programe za starejše. Tu mislim na primer na programe pomoči na domu, v pripravi je zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega se bomo tudi odzvali kot potencialni izvajalci. Ob tem bo Karitas aktivna tudi na programih dela z umirajočimi. Pa ne, da se do sedaj v organizacijah, kot je Hospic, ne bi delalo dobro. Prav v Radovljici imamo primer odlično delujoče ekipe društva Hospic. Po drugi strani pa bo zagotovo vedno več dela z odvisniki. Karitas je bila prva organizacija, ki je pri nas ustanavljala komune, danes pa vidimo razmah različnih novih odvisnosti, v zvezi s katerimi bo prav gotovo potrebnih precej aktivnosti. Sicer pa: tako kot so nas presenetili begunci, na katere se je Karitas odzvala med prvimi, nas lahko preseneti še marsikaj. Zato moramo biti odprti.«

Nekje ste rekli, da je ena od vaših prednostnih nalog pridobivanje mladih. Kako?

»V večini humanitarnih organizacij so trenutno prostovoljci starejši. Morda zato, ker so se vanje vključili v tistih časih, ko so se ljudje upokojevali bistveno mlajši in precej manj iztrošeni kot zdaj. Vključevanje mladih v delo organizacij je prav gotovo izziv, a primeri kažejo, da je to mogoče, kot na primer v delovanju Caritas v Avstriji.«

Kaj jim lahko ponudite?

»Mislim, da je to napačno vprašanje. Paternalističen pristop pri mladih zagotovo ne bo deloval. Ne morem mladega prostovoljca poslati za pult, izza katerega bo delil stara oblačila ... Stopiti moramo do njih in jih vprašati, kaj bi radi delali, kje vidijo stiske, kje vidijo priložnosti. Sicer pa letošnja akcija 40 dni brez alkohola posebej nagovarja prav mlade: Mlad, vesel in pogumen smo ji dali naslov in kot promotorje za akcijo vključili mlade.«

Je področje dela na Karitas, ki ste mu še posebno naklonjeni?

»Še vedno invalidi. Vse življenje sem delal z njimi in zanje. Pomemben del poklicne poti sem preživel prav ob delu na tem področju. Zato bi rad tudi znotraj Karitas razvil kakšen program za njihovo podporo in pomoč. Sicer pa bi morda kot zlasti tankočutnega izpostavil program krizne namestitve. Tam človek lahko hipno vidi spremembo na bolje. Žensko iz sobe, v kateri se je morala prostituirati, potegneš naravnost v varno okolje. Odzivnost v teh primerih mora biti takojšnja. To je resna stvar ... Pa zavod Pelikan s terapevtskimi skupnostmi za odvisne od trdih drog ...«

Cveto Uršič popoldan, doma ... ste tudi prostovoljec?

»Včasih sem bil bolj aktiven v radovljiškem društvu Večno mladih fantov, tu bi moral postati zopet bolj dejaven član. Zadnja leta pa vsako nedeljo od pomladi do pozne jeseni v okviru Malteške pomoči organiziram delo in dežuram v laični ambulanti na Brezjah. Tam romarjem in drugim obiskovalcem prostovoljci nudimo prvo pomoč.«