Z mediji smo hkrati doma in po vsem svetu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. februar 2018 / 10:03  

Na Glasovi medijski preji je bil naš gost novinar Lenart J. Kučić. Doma je iz Poljanske doline, z družino živi in dela v Ljubljani, po vsebini zadev, s katerimi se ukvarja, pa je po vsem svetu …

Na delo Lenarta J. Kučića (LJK) smo postali pozorni po številnih člankih, ki jih je v zadnjih letih (do poletja 2017) objavljal v Sobotni prilogi Dela. Ti članki so nam odprli mnoge nove poglede v sodobni svet informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) in zlasti v usodo medijev v teh razmerah. V svojem pisanju se razkriva kot izrazit svetovljan, hkrati pa vemo, vsaj nekateri, da je po rodu iz Poljanske doline. Sam pravi: »Res je, sem iz Dolenje Dobrave pri Gorenji vasi. Od tam je mama in tam sem preživel svoje otroštvo. Sicer pa smo z vseh vetrov namešana družina, saj je bila mama popotnica in je na morju srečala mojega očeta, ki je bil mornar. Odraščal sem na podeželju, a ne na kmetiji. Preživel sem tipično podeželsko otroštvo, veliko smo bili na prostem, se igrali in potepali. Jaz sem se sicer znašel v generacijski luknji, saj so bili drugi otroci precej mlajši ali starejši. Tudi zato sem postal strasten bralec, a to ni šlo na račun drugih dejavnosti; v enaki meri sem bil igriv in družaben, hkrati pa bralni in pozneje tudi računalniški otrok. To dvoje se ni izključevalo in ta preplet športnega, tehničnega in humanističnega imamo tudi v družini.«

Sicer pa ravno v Kučićevih člankih vidimo, da danes sploh ni več tako pomembno, od kod si in kaj si. V 21. stoletju si pač na neki poljubni lokaciji, IKT in mediji pa ti omogočajo, da si hkrati po vsem svetu. Že leta 1962 je kanadski filozof, literarni kritik, sociolog in medijski teoretik Herbert Marshall McLuhan (1911–1980) objavil kapitalno knjigo z naslovom Gutenbergova galaksija. McLuhan je bil sam še v Gutenbergovi galaksiji, čeprav na drugem koncu kot njen začetnik. Ob tem se samo od sebe postavlja vprašanje, v kateri galaksiji smo mi vsi zdaj. Je to povsem druga galaksija? Že poznamo njeno ime? Vprašajmo Kučića. »Poskusi poimenovanja: informacijska družba, mrežna družba, virtualna, digitalna, postindustrijska … McLuhan je Gutenbergovo galaksijo videl kot dobo besedila. Toda Gutenbergova doba ni samo tisk, njeno bistvo je linearnost, nizanje sekvenc, ki jih povežemo v zgodbo. Beremo od leve pri desni, stran za stranjo. Enako se dogaja v tovarni za tekočim trakom, kjer delavci iz posameznih kosov po korakih sestavijo celoto. Danes naj bi bilo doživljanje sveta nelinearno, potekalo naj bi v več dimenzijah sočasno, povezuje pa jih hipertekst. Reciva drugače: v Gutenbergovi galaksiji smo tako dolgo, dokler si pripovedujemo zgodbe na način kot do zdaj, epsko, zgodbe z začetkom, zapletom in koncem. To je še vedno tako in to se ne končuje. Bolj me zanima, kakšne zgodbe se bodo razvile in pripovedovale v nelinearni dobi. V več dimenzijah, v več časovnih poljih? Primer take zgodbe je virtualna resničnost pa računalniške igre, vsaj tiste bolj zahtevne.«

Kakšna pa se vidi z našega konca Gutenbergove galaksije prihodnost tiskanih medijev, tako časopisov kot knjig? Kaj se slednjim obeta v času e-bralnikov …

»E-bralniki in knjige sploh niso kaka huda konkurenca, oboje kupujemo bralci, ki nas zanima dobra vsebina. Po zadnjih podatkih prodaja tiskanih knjig spet raste, kar me ne preseneča. Na papirju natisnjene knjige in časopisi so bili v nekem časovnem obdobju pač najbolj priročna oblika za shranjevanje besedila. Zgodbo na 500 straneh je še vedno najceneje natisniti v broširani žepni knjigi, vse drugo je dražje. Vzemiva kočijaža na začetku 20. stoletja – spet metafora – ki obvlada svoj posel. Potem pride avto. Kaj je v tem trenutku ključno za voznika kočije? To, da se vpraša: kaj je moje delo? Moje delo je čim hitreje in čim bolj udobno prevažati potnike po mestu ali iz kraja A v kraj B. Če je kočijaž pravočasno sprevidel, da je avto boljše sredstvo za doseganje tega cilja, ni imel težav, kočijo je zamenjal za avto. Če pa identiteto kočijaža vidi v vzdrževanju kočije, krmljenju in čiščenju konja, bo imel težavo. Novinarji smo zdaj v podobnem položaju kot tisti kočijaž. Sprašujemo se, kateri je najbolj primerni način za prodajo naših izdelkov. Kjer se bodo tiskani časopisi še prodajali, ni problema, drugje jih bodo pač izrinile druge oblike posredovanja sporočil in bomo ustvarjali za nove platforme in tekmovali z računalniškimi algoritmi. Večina ljudi, tudi medijskih, ne razume dejstva, da je vsaka tehnologija najbolj priročna rešitev samo v določenem obdobju, potem pa se mora umakniti novim oblikam. Časopis ni časopis zato, ker je na papirju, ampak zato, ker na ta način nekaj sporoča. Mediji, medijske platforme in materiali bodo samo spremljevalci časov, v katerih bomo.«

Včasih se je dobro izklopiti

Ko se danes v nekem velikem mestu pelješ z javnim prevozom, vidiš, kako tako rekoč vsi kar naprej nekaj počenejo s svojim mobijem ali ta malim računalnikom. Berejo, pišejo, mejlajo, esemesajo, surfajo po spletu … Še nekaj let nazaj bi rekli, da so obsedeni in zasvojeni, zdaj vidimo, da pravzaprav le racionalno porabljajo čas vožnje … Komentar LJK: »Ja, seveda. Vsak nov medij sproži novo moralno paniko. Televizija je bila sprva idealna varuška, potem pa je postala največji sovražnik družine in mladine. Enako velja za računalnike. Straši so jih kupovali, da bi se otroci malo izobrazili, da ne bodo zaostajali za vrstniki, da bodo boljši v šoli, se pripravljali na bodoče poklice … Ko so videli, da jih otroci uporabljajo za računalniške igrice, zmenkarije in razne neumnosti na spletnih forumih, so zagnali halo. A tako pač je. Ljudje potrebujemo čas, da se prilagodimo na nove družbene okoliščine, da se zavemo pasti, da se naučimo novo tehnologijo uporabljati. Na družabnih omrežjih se moraš nekajkrat opeči, potem pa že veš, kaj se sme in kaj ne. Drugače in brez tega ne gre. Glavni problem, ki ga vidim v teh napravah, je ta, da so hudi uničevalci dolgčasa – tistega žlahtnega dolgčasa, saj ga gotovo še poznate – ko nimaš kaj početi in ne veš, kaj bi sam s seboj – in potem začneš razmišljati in fantazirati … Te nove naprave pa omogočajo, da zmeraj nekaj počneš: pogledaš mejle, pa na uro, kaj je novega na fejsbuku, zaženeš igrico … Sam skušam načrtno ohranjati možnost, da sem še zmeraj pozoren na svet okoli sebe. To je pomembno tudi v novinarstvu – več ko je ljudi on-line, več stvari vidiš, ko se izklopiš.« In tako naprej, tudi ta zgodba se nadaljuje.

(Vir: Miha Naglič, Biti novinar, ko je vse računalnik, pogovor z L. J. Kučićem, Snovanja GG, 21. 6. 2016.)