Anton Habjan, prvi bas v opernem zboru SNG Opera in balet Ljubljana / Foto: Tina Dokl

Od tekočega traku do opere

Po rodu Dražgošanu Antonu Habjanu ni bilo položeno v zibelko niti zapisano v prvo delavsko knjižico, da se bo s svojim glasom preživljal in navduševal poslušalce. Močna želja in trdna volja sta bili njegova zaveznika na poti do cilja – postati operni pevec.

»Pevec mora biti tako v pevski kot fizični kondiciji. Če intenzivno poješ dve do tri ure na dan, si utrujen, kot bi osem ur vihtel lopato. Če se ti zgodi, da si dva meseca ''tiho'', potrebuješ kar nekaj časa in precej discipline, da se vrneš.«

Lani je bila v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in SNG Opera in balet Ljubljana premierno izvedena komorna opera Ada. V operi, katere okvir je zgodba o prezrti pesnici Adi Škerl, nastopate v vlogi urednika. V eni od kritiških ocen smo med drugim lahko prebrali: »Daleč najbolje je bil zarisan lik urednika, ki se je izognil belo-črni karakterizaciji, nenavadno pa je bilo, kako je bil sicer precej omejen pevski material Antona Habjana močan v igralskem pogledu.« Dober razlog za zadovoljstvo?

»Vloga urednika v Adi je zelo specifična. Že od vsega začetka sem imel občutek, da sem se zares dobro znašel v njej. Moram biti strog in neizprosen, nastrojen od politike tistega časa, hkrati pa vseeno odobravam njene pesmi, ker vem, da jih je pisala s srcem. Seveda ne smem pokazati, da so mi njene pesmi všeč. Glasba v operi je zanimiva, lahko bi rekel nekoliko moderna – veliko je kombinacije govora in petja, pri čemer v svoji vlogi pogosto menjam registre. V tem slogu sem pred dvema letoma pel v operi Junak našega časa, ki jo je prav tako napisal Svete. Imel sem tri vloge: očeta, reporterja in Grušnickega.«

V SNG Opera in balet ste kot prvi bas sicer član opernega zbora, večkrat pa nastopate tudi kot baritonist v solističnih vlogah.

»Prvi bas je pravzaprav bariton. Sicer pojem v zboru, posamezni režiserji pa med nami izberejo tudi pevce za manjše in srednje solistične vloge, odvisno od opere. Trenutno recimo pripravljamo opero Macbeth Giuseppeja Verdija, za katerega je značilno, da je od baritonistov vedno v glasu zahteval nekaj več ''višine''. Sicer pa je vsak posamezni glas primeren za točno določeno vlogo. Včasih se odloči tudi drugače.«

Redno sodelujete tudi v opernih produkcijah Vokalne akademije v sklopu novomeškega Konservatorija za glasbo Jurij Slatkonja.

»Vselej z dovoljenjem moje matične hiše. Res je, doslej sem nastopil v dveh produkcijah, v Krstu pri Savici sem bil ob Bogomili (Irena Yebuah Tiran) Črtomir, v operi Pod svobodnim soncem sem igral Justinijana, letos je na vrsti Deseti brat, kjer pojem in igram Krjavlja.«

Vaša pevska zgodba je precej nenavadna. Zavrtiva čas kakih trideset let nazaj, ko ste svet glasbe začeli spoznavati v Pihalnem orkestru Alples Železniki. Ste takrat začeli s trobento, ki jo sicer še vedno igrate?

»Tako je, začel sem s trobento, ko se je ustanovil Pihalni orkester Alples Železniki. Iz Ljubljane je prišel dirigent in za večino od nas tudi učitelj Dragiša Mišković. Spominjam se, kako nas je nekaj iz Dražgoš peš hodilo na vaje v Železnike. Uro v dolino, kjer sem dve uri ''piskal'' na trobento, in potem še uro in pol nazaj domov. Seveda smo imeli tudi vaški ansambel. Pel sem le na proslavah, ampak daleč od tega, da bi bil kakšen velik talent. Resno sem se petja lotil šele precej kasneje v Glasbeni šoli Škofja Loka pri Veri Mlejnik, ko sem prepeval tudi samospeve in kakšno operno arijo. Začutil sem, da s svojim glasom lahko naredim nekaj več.«

In ste se odločili za nadaljevanje pevskega šolanja?

»Kje pa. Ni šlo tako hitro. To je bilo sredi devetdesetih let. Izšolal sem se za orodjarja in se zaposlil v Iskri elektromotorji, današnjem Domelu. Ko je zmanjkalo dela, sem pristal na navadni stružnici, nazadnje ob tekočem traku. Ker sem že kar dobro igral trobento in je naš dirigent pripravljal skupino, ki bi igrala na pogrebnih slovesnostih na Žalah, sem dal odpoved. Iz tega na koncu sicer ni bilo nič, sem pa potem imel različne službe, od dela v skladišču, šoferja kombija pri Sožitju v Škofji Loki do prodajalca na hi-fi oddelku v trgovini Big bang v Kranju. V tem času sem tudi že imel družino in otroka, hkrati pa sem obiskoval glasbeno šolo. Včasih sem se počutil precej čudno, saj sem bil že oče, hkrati pa sem v glasbeni šoli pri urah teorije sedel skupaj z otroki iz tretjega in četrtega razreda. Kasneje sem igral in tudi prepeval v skupini Štrio Jemc, pevsko izobraževanje pa sem po nekaj letih nadaljeval z zasebnimi urami pri Matjažu Robavsu. Ko mi je rekel, da bi lahko šel študirat petje na akademijo, sem se prijavil na avdicijo in jo naredil. A se nisem mogel vpisati, ker nisem imel opravljene mature. ''Kaj zdaj?'' sem si rekel.«

Lotili ste se izpitov za maturo?

»Prijavil sem se na maturitetni tečaj na Gimnaziji Kranj in v dveh letih, pri petintridesetih, opravil maturo. Še enkrat sem šel na sprejemne izpite na Akademiji za glasbo in bil sprejet v razred Pie Brodnik. V prvem letniku sem bil še v službi v Avtohiši Lušina v Škofji Loki in moram reči, da mi je šla šefica zelo na roko, da sem ob delu lahko študiral. Ko so v operi iskali baritoniste za zbor, sem se kot študent prijavil na avdicijo in dobil službo. Lahko bi rekel, da sem takrat že videl cilj, po končani prvi stopnji sem imel pogoje za stalno zaposlitev, kasneje pa sem opravil še magisterij s povprečno oceno 9,2.«

Od kod vsa ta moč in želja, da vendarle postanete operni pevec? Je bil kdo v vaši družini zapisan glasbi?

»Ne vem. Morebiti je kaj pri tem imela tudi moja trma. Prijatelji iz Dražgoš so doštudirali na fakultetah, jaz pa sem sedel za pultom in prodajal avtomobile, prepričan, da ne zmorem iz sebe narediti česa več. In sem se odločil, da zmorem – in bom to tudi dokazal.

Sicer pa je bil moj oče harmonikar samouk in ljudski godec z veliko posluha. Nastopanja sem se učil v Štriu Jemc, kjer smo pripravljali tudi različne skeče, se preoblačili in igrali te in one like. Igranje različnih karakterjev mi je zlezlo pod kožo in mi danes še kako koristi.«

Vedno me je zanimalo, ali surovo jajce res pomaga za dober glas, kot je to v filmu Kdo neki tam poje počel lik, ki se je odpravljal na pevsko avdicijo? Kako je tudi sicer z ohranjanjem pevske kondicije?

»To s surovim jajcem je prakticiral oče Drago. V vasi smo vedno imeli pustni običaj, ko so maškare z muziko šle po hišah. Kako do končne postaje ohraniti dober glas? Oče je maškare učil, kako se pravilno spije jajce, da jim to po grlu naredi ''glazuro'' in so potem lahko ves večer vriskali in peli. No, operni pevci česa takega ne uporabljamo. Pevec mora biti tako v pevski kot fizični kondiciji. Če intenzivno poješ dve do tri ure na dan, si utrujen, kot bi osem ur vihtel lopato. Vseskozi moraš imeti v pogonu celo telo z različnimi mišicami, ki so pomembne za oblikovanje glasu. Vsak dan dvakrat po 15 minut vzdržujem pevsko tehniko, redno pa skrbim tudi za telesno aktivnost, od telovadbe, kolesarjenja, hoje v hribe, teka na smučeh pozimi. Če se ti zgodi, da si dva meseca ''tiho'', potrebuješ kar nekaj časa in precej discipline, da se vrneš.«

Še zlasti zanimivo je tisto nabiranje kondicije s posnetka na portalu Youtube, v katerem vas nekje na robu skal v gorah vidimo in slišimo na trobento igrati Prelepo Gorenjsko ...

»Ta posnetek je nastal, ko smo se z družbo vračali s Kredarice v dolino, vedno namreč s seboj v gore nesem trobento. Ko so šli mimo ''kuclja'' na robu poti, se mi je ta zdel kot oder. Krog in krog so bile gore, ki so ponujale naravni eho. Prelepa Gorenjska je tako dobila povsem drugo dimenzijo.«

Poleg igranja trobente delujete tudi v kvartetu Ultima, nastopate skupaj v duetu s harmonikarjem Nejcem Jemcem, radi zapojete ob različnih priložnostih. Vam prepevanje izven službe pomeni tudi določeno svobodo – prepevati, kar vam srce poželi?

»Na vsak način. Sploh je to glasba, ki jo ustvarjava z Nejcem. Harmonika, trobenta in vokal – to je za dušo, ko se še bolj lahko približaš poslušalcem. Popevke, dalmatinske, slovenske ljudske, partizanske pesmi imajo vedno dober odziv in mi tudi nekoliko napolnijo baterije. Z Nejcem sva pravkar posnela zgoščenko s partizanskimi pesmimi, v načrtu pa že imava tudi planinske pesmi. S kvartetom Ultima pojemo ob različnih priložnostih, tako na pogrebih kot obletnicah in podobno. Najraje presenetimo takrat, ko se kje peče potica, ha, ha.«

Katera vloga je tista, ki bi se je radi v prihodnosti lotili?

»Zagotovo si najbolj želim nastopiti v kakšni od pomembnejših vlog v kateri od Verdijevih oper.«

Glede na to, kako ste vstopili v svet opernega petja, verjamem, da vam bo željo uspelo izpolniti. Lahko bi vas označil za glasnika gesla, da nikoli ni prepozno, če si nečesa res želiš.

»Če imaš postavljen cilj, pri tem pa močno željo in predvsem dovolj volje, potem ti bo tudi uspelo. Mogoče sem pa res jaz lep dokaz, da to drži.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 3°

zmerno oblačno
vlažnost: 98 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

1/18

nedelja

4/13

ponedeljek

5/12

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.