O jari kači in steklenem polžu

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zgornja Gorenjska / sreda, 2. maj 2018 / 14:31  

Direktorica Knjižnice Antona Tomaža Linharta Božena Kolman Finžgar je v četrtek skoraj desetletje trajajočo zgodbo o nastajanju nove radovljiške knjižnice slikovito opisala takole: »Pot do nove knjižnice je bila podobna pravljici. Zgodba o naši knjižnici je včasih spominjala na tisto o jari kači in steklenem polžu. A se je srečno končala.« Pravljica bi se lahko sprevrgla tudi v fantazijski roman, satiro ali celo grozljivko. Potem ko je šlo podjetje, ki je začelo gradnjo knjižnice, po treh letih od začetka gradnje v stečaj, so Radovljičani na vhodu v središče mesta dve leti opazovali le ogromno golo betonsko ogrodje stavbe. In ko je nekdo na enega od tistih sivih zidov z velikimi črkami dodal napis »Knjiga me(ne) briga,« se je že zdelo, da bo na mestu nove knjižnice za zmeraj stalo zgolj gradbišče.

Lahko da bi bilo res še dolgo tako, če ne bi morda naključje hotelo, da sta bila za projekt nove knjižnice odgovorna dva človeka, ki sta vsa ta leta, pogosto trmasto, vztrajala, da ga spravita pod streho: direktorica Božena Kolman Finžgar in radovljiški župan Ciril Globočnik. Pa je že kazalo, da tudi »spraviti pod streho« ne bo dovolj, kajti lani poleti, ko so nas vsakih nekaj dni presenečali močni nalivi, se je pokazalo, da streha – pušča. Datum odprtja se je z decembrskega občinskega praznika odmikal na letošnjo pomlad. A ko je bilo tik pred koncem lanskega leta prvič videti, da so delavci proti večeru v novi stavbi prižgali luči, so tudi pesimisti začeli verjeti, da knjižnica vendarle bo.

Res je, verjetno ni narejena popolno. In res je pet milijonov evrov, kolikor je stala, veliko denarja. Verjetno bo tudi o tem, kdo je pri vsem skupaj dobro zaslužil in kdo za svoje delo ni bil plačan tako, kot je prav, enkrat treba spregovoriti. Slovenske gradbene grozljivke tudi Radovljice niso obšle.

A da Radovljica novo knjižnico potrebuje in jo Radovljičani tudi hočejo, se je, če prej ne, popolnoma jasno pokazalo tisti hip, ko so knjižničarji prvič pozvali bralce, naj pomagajo pri selitvi. Več kot petdeset ton gradiva so prostovoljci naložili v škatle, dodatnih 18 ton knjig, izposojenih v stari knjižnici, je več kot mesec dni na njihovih domovih čakalo, da jih bralci vrnejo v novo.

In ko je šla v četrtek popoldne v neverjetni množici ljudi po živi verigi iz rok v roke v novo knjižnico še zadnja knjiga, je bilo nekako jasno, zakaj se je zgodba o jari kači in steklenem polžu tokrat lahko končala. Srečno.