Goriška brda

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / torek, 15. maj 2018 / 11:43  

Goriškim brdom pravijo Toskana v malem. Zelo rada jih obiščem s kolesom. Domačini ne kolesarijo, svojo energijo hranijo za delo, gostje pridemo na rekreacijo.

Brda so hribovit svet, gor in seveda tudi dol. Najraje pridem do Brd preko Kolovrata. To je pogorje na desni strani Soče. Preko Petrovega Brda se pripeljemo v Tolmin, od tam do Idrskega in do Livških Raven. Včasih sva kolesarila na Livške Ravne. Otrok nočem siliti v 10-kilometrski vzpon, potem ne bo nihče več rad kolesaril. Na Livških Ravnah se eden z ekipo otrok poda na kolo. Sledi triurni spust preko Kolovrata, Kambreškega, Liga, Korade v vas Nozno in Belo, ki sta že v Brdih. To je imenitna pot – boljše skoraj ne poznam. Ves čas po senci, danes je v celoti asfaltirana in prav nič prometna. Ko se v treh urah mimo hrastovega in kostanjevega gozda znajdeš med vinogradi, veš, da si v Brdih. To je res Toskana v malem. Veliko je ponudnikov sob in apartmajev, vinskih kleti, pohodniških in kolesarskih poti. S tokratnega prenočišča smo opazovali Sveto goro in Sabotin. Ljudje so prijazni in se radi pogovarjajo. Čudijo se gostom, ki radi kolesarimo po teh bregovih in klancih, meni pa se dobro zdi, da najdem ceste in kraje, ki jih domačini ne poznajo. Naslednji dan smo kolesarili ob reki Idriji. Reka teče vzdolž meje z Italijo. Kje ljudje živijo … V kraju Britof je cerkev sv. Kancijana. Pomislim, saj to je tako kot doma. Domačin navdušeno razkaže cerkev. Onemim od lepote in velikosti oltarja. Triptih, katerega original je v Narodni galeriji, je eden redkih na Slovenskem, glavni gotski oltar pa v celoti prenovljen. Kar tako, podružnična cerkev sredi ničesar, pa tak biser. Vedno znova sem presenečena, ko odkrijem kaj tako posebnega. Ob reki Idriji je tako praktično krožna pot po italijanski strani gor in po slovenski strani dol. Na Golem Brdu se zopet približamo Goriškim brdom in na tamkajšnji črpalki uslužbenec navdušeno pripoveduje: tukaj imamo vse, le ljudi manjka. Pravi, da so starejše generacije Italijanov na Slovence gledale zviška. Veliko je bilo takih, ki so jih po ureditvi meje preselili sem gor. Mladi Italijani pa se danes učijo slovensko. Gospodarski razvoj je trenutno v korist Sloveniji in mladi vidijo v tem priložnost. Kaj pomeni Evropa brez meja, bi človek najbolje pokazal tukaj v Brdih. Ceste in posesti prehajajo iz ene strani meje na drugo in danes sploh ne veš, kje je ena država in kje druga. Včasih pa je bilo tukaj polno vojske in carinikov in zapletov … Z lastnikom apartmaja se pogovarjamo tudi drugi dan, pa ga namenoma malo sprašujem o tistih časih. Gospod pravi, cesta pod Sabotinom, to pa je bila pridobitev za nas, Brice. In mejo so tedaj uredili po pameti, tako da je ljudem ustrezalo.

Tako bi morali storiti danes na meji s Hrvaško. Meja se ureja na terenu, ne v pisarnah. Italija in Jugoslavija sta se uspeli dogovoriti sami. Sedanji akterki se očitno ne moreta sami dogovoriti o ničemer …