Zbor, ki – kot pesem – ostane

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. junij 2018 / 11:58  

Ženski pevski zbor Carmen manet je ta čas eden najbolj prepoznavnih pevskih sestavov v državi. Z lansko zmago na zborovski Evroviziji tudi v tujini. V torek bodo »carmence« stopile na največji slovenski oder: v Gallusovi dvorani se bodo predstavile s celovečernim koncertom Vidim te. Pred pevskim praznikom, ki ga ne gre zamuditi, sem se o njunem zborovskem otroku pogovarjal z Barbaro Kušar in Primožem Kerštanjem, umetniško vodjo in pevko ter dirigentom zbora Carmen manet.

Do koncerta je le še nekaj dni. Ste v Carmen manet pripravljeni?

Primož: »Skladbe vadimo že več mesecev, danes pa smo šli še skozi režijski, scenski in celotni koreografski del koncerta. Tu v gimnazijski telovadnici smo naredili oder, da približno dobimo občutek, kako bo videti v Gallusovi dvorani. Zadnji teden sledi finiš, piljenje zadnjih detajlov, sicer pa mislim, da smo dobro pripravljeni. Program koncerta je zelo raznolik, veliko ga je, zato smo morali biti vseskozi tudi z glavo popolnoma pri stvari.«

Barbara: »Vzdušje je na višku. Dekleta smo navdušena, že se je pokazala prava podoba celotnega programa, ki je zelo kompleksen in zahteva popoln angažma vsake pevke posebej.«

Primož: »Koncentracija mora biti popolna, veliko je besedila, skladbe so različne, v vsaki se zgodijo neke druge stvari. Pesmi so zelo kontrastne, vsaka izmed njih je močna na svoj način.«

Zgodba zbora Carmen manet se je pravzaprav začela z Dekliškim pevskim zborom Gimnazije Kranj, ki je začel prve obrise dobivati na začetku tisočletja, vodili pa ste ga prav vi, Barbara?

Barbara: »Leta 2002 sem s takratnimi dijakinjami sestavila manjšo pevsko skupino in že kmalu začela vztrajno nagovarjati Primoža, s katerim sva sodelovala v APZ France Prešeren, naj se nam pridruži kot dirigent. Po štirih letih mi je le uspelo, prevzel je dekliški pevski zbor in mislim, da je potreboval dobro leto, da je zbor prišel na res vrhunsko raven, ko smo se tudi že lahko začeli pojavljati na mednarodnih tekmovanjih.«

Primož: »Z dekleti smo začeli resno delati, sledili so uspehi, udeleževali smo se tekmovanj, ki so bila tudi dobra motivacija zanje.«

Danes so jedro »carmenc«?

Barbara: »Tako je. Ko so zaključevale gimnazijo, sem razmišljala, mar ni škoda takega potenciala, toliko dobrih pevk, ki bodo odšle drugam. Zanimivo je sicer, da se v drugih zborih nekako niso našle, ker so bile tako zelo vajene načina dela, kot smo ga imele v dekliškem zboru. Sicer sva jih tudi s Primožem pošiljala v zbore, vabili so jih različni zborovodje, ampak med njimi je bila vseskozi želja, da se ta zgodba nadaljuje in nadgradi v novem zboru.«

Primož: »To razmišljanje je bilo tako z najine kot njihove strani. Če ne bi bilo obojestranske želje, potem vse skupaj ne bi imelo smisla. Zbor je pravzaprav nastal zelo spontano.«

Barbara: »Tako smo se leta 2011 odločili za zbor nekdanjih gimnazijk. Ime Carmen manet, kar pomeni pesem ostane, sem si izmislila jaz. Nekje sem prebrala misel Littera scripta manet oz. zapisana beseda ostane – in sem pomislila, saj pesem tudi ostane. Pri pokojni profesorici Avščevi sem preverila, ali to drži, in je rekla, da je ime v redu.«

Vodenje gimnazijskega zbora je v zadnjih letih prevzela nova zborovodkinja, vidva pa sta se v popolnosti posvetila zboru Carmen manet, ki je v zadnjem letu postal tako rekoč blagovna znamka ...

Barbara: »To je res, saj je vodenje dekliškega zbora prevzela nova profesorica glasbe na gimnaziji Marjeta Oblak.«

Primož: »Tu je še Erik Šmid, ki je prevzel mešani in moški zbor. Prav je, da mladi ljudje z ambicijami prevzamejo šolske zbore.«

Barbara: »Hkrati pa je gimnazijski zbor naša stalna baza za nove pevke. Že v dekliškem zboru smo na avdiciji imeli kar velik naval, mogoče smo sprejeli vsako tretjo pevko, v Carmen manet pa je še dodaten izbor. Tudi zato lahko rečem, da imamo res dobro zasedbo.«

Lanska zmaga v Latviji in naslov evrovizijskega zbora leta je zagotovo eden vrhuncev v kratki zgodovini zbora. Kako danes, skoraj leto dni kasneje, gledata na ta uspeh?

Primož: »Zadeli smo s programom. To je dejstvo. Zamislil sem si, da naredimo dve kontrastni skladbi in predvsem da z njima predstavimo Slovenijo. Zakaj bi peli tuje pesmi, ki jih tujci mogoče pojejo bolje, drugače ali pa že slišano. Angažiral sem skladatelja Katarino Pustinek Rakar in Sama Vovka in jima dal smernice, da sem si zamislil dve pesmi eno živahno, drugo bolj umirjeno, predvsem pa nekaj ljudskega. Z zavzetim pristopom in dobro izvedbo nam je potem tudi uspelo.«

Barbara: »Medijska pozornost ob naši vrnitvi domov je bila zelo velika. Če smo včasih morali sami sporočati o svojih uspehih, so nas zdaj pričakali, od dnevnih časopisov do vseh televizijskih postaj. Tudi vabila za koncerte so začela prihajati.«

Primož: »In to plačane koncerte. Prej smo peli za klobaso in avtobus, zdaj lahko za koncert postavimo ceno. Marsikateri slovenski zbor bi si to zaslužil, pa nima te možnosti. Odločili smo se, da sta dva koncerta na mesec dovolj, čeprav je povpraševanje precej večje. Carmen manet nismo ustanovili s komercialnimi nameni, ampak zato, ker želimo ustvarjati dobro glasbo, ker nam je izziv vsak koncert in ne višina zaslužka.«

Barbara: »S tem smo se vedno strinjala tudi dekleta. V zboru se vedno o vseh stvareh skupaj pogovorimo.«

Tudi o koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki sprejme več kot 1200 ljudi? Ni veliko zborov, ki bi na samostojni koncert vabili v osrednjo slovensko koncertno dvorano ...

Barbara: »Dvorana ima 1540 sedežev. Pravzaprav se nismo odločili sami, ampak smo dobili povabilo glasbene agencije in Cankarjevega doma. Če smo sami najprej še nekoliko dvomili, so organizatorji prepričani, da bomo dvorano napolnili. Dekleta so bila seveda zelo zato, to je le največja slovenska koncertna dvorana. Nastop v njej je prestiž.«

Kako ste izbirali program koncerta, ki bo v dveh delih trajal polni dve uri?

Primož: »Že dolgo sem imel željo po skladbi Magnificat norveškega skladatelja K. A. Arnesena, a si je nikoli nismo mogli privoščiti, ker je za izvedbo treba imeti tudi godalni orkester. Ko sem zdaj poklical Godalni orkester Slovenske filharmonije, so bili takoj za, saj že vedo za nas. Kot mi je zagotovil sam skladatelj, bo naša izvedba tudi prva slovenska. To je čudovita skladba za sopran, godalni orkester, klavir in orgle. Imamo odlično sopranistko Ernestino Jošt. V drugem delu bomo izvedli evrovizijski program ter kopico novih skladb.«

Tudi skladbo Apollo 18, ki jo je za vas zložil Samo Vovk?

Primož: »Samo je naredil precej ''odbito'' skladbo. Sodeloval je s prijateljem, sicer župnikom v Vipavi, ki je napisal ljubezensko pesem, on pa jo je uglasbil. To bo zadnja pesem koncerta, tak pa je tudi naslov tudi zgoščenke, ki izide na dan koncerta.«

Motivov za delo torej tudi v tem projektu ni manjkalo?

Barbara: »Vseskozi smo bile zelo vpete v proces priprave koncerta. Same smo pripravile celotno zgodbo z naslovom Vidim te. Razdelile smo se v skupine, ena se je ukvarjala s povezovalnim besedilom, druga se je posvetila scenskim predlogam, tretja je pripravila kostumske predloge. Za koncert pripravljamo različna presenečenja, lahko bi rekla za vsakega obiskovalca posebej. Ampak naj to ostane skrito do koncerta.

V zboru je trenutno 33 pevk različnih starosti. Nekatere so polovico mlajše od nekaj vas najbolj izkušenih …

Barbara: »Tri smo stare nekaj čez štirideset let, v zboru pa so dekleta od 17 let naprej.«

Ste tudi profesorica matematike na gimnaziji. Kako deluje ta odnos med vami?

Barbara: »Drži, med »carmencami« je kar nekaj mojih nekdanjih učenk. Ampak v zboru smo pevke med seboj enakopravne – vse smo pevke in v vsakem projektu še kaj zraven. Sama se super počutim v tej družbi in mi veliko pomeni, da se lahko vključim vanjo in se imam še vedno dobro. Mogoče na ta način ohranjam svojo mladost. Imamo skupni cilj – in tu leta niso pomembna.«

Primož: »Dekleta vedo, kako in kaj, saj me dobro poznajo. Včasih smo navzven videti kot razpuščena banda, ampak ko si zadamo neki cilj, takrat se trdo dela.«

Vas kdaj vprašajo, ali ste profesionalni zbor kakšnega konservatorija in ne zgolj »ljubiteljski zbor«?

Primož: »Skoraj vedno.«

Barbara: »Dve ali tri študirajo petje, pet nas je matematičark, sicer pa dekleta imamo ali pa se šolamo za zelo različne poklice.«

Tovrstnih izzivov v prihodnosti ne bo manjkalo?

Barbara: »Konec avgusta gremo v Belgijo na Noč zborov v opatijo blizu Bruslja, kamor povabijo samo uveljavljene zbore. Februarja prihodnje leto nas je k sodelovanju povabil Baročni orkester iz Linza, s katerim bomo izvedli več koncertov v Avstriji.«