Svetuje britanskim ministrom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / torek, 17. julij 2018 / 10:06  

Kranjčanka Pina Sadar je v Anglijo kot magistrska študentka odpotovala pred osmimi leti in več kot štiri leta za svoj dom klicala Durham. Med doktorskim študijem antropologije je kot asistentka tudi redno poučevala na univerzi v Durhamu. Trenutno je zaposlena kot višja politična svetovalka na britanskem ministrstvu za digitalnost, kulturo, medije in šport ter živi v Londonu.

Spomnim se še kakega vašega članka v Gorenjskem glasu. Tudi po selitvi v Anglijo ste še delovali v novinarstvu. Kako ste gradili kariero?

»V gimnazijskih in študentskih letih sem navdušeno pisala za različne regionalne in nacionalne medije ter se več let kalila na Radiu Študent. Novinarsko delo me je odpeljalo na raznovrstna zanimiva potepanja po svetu. Dve poletji sem tako v okviru programa nemške televizijske postaje Deutsche Welle odpotovala v podsaharsko Afriko, več let pa sem bila aktivna članica odbora mednarodne organizacije European Youth Press, kar mi je odprlo številne možnosti po Evropi. Tudi med doktorskim študijem sem pogosto poprijela za novinarsko pero in objavljala članke predvsem v angleških medijih, trenutno pa mi pogodba na britanskem ministrstvu za digitalnost, kulturo, medije in šport žal omejuje tovrstno udejstvovanje v medijih.«

V Angliji ste doktorirali iz antropologije, že magisterij ste delali na Otoku.

»Po zaključenem študiju kulturologije z letom izmenjave v Turčiji sem se odločila za magisterij v tujini. Teoretske smernice in metodološki pristopi se razlikujejo od države do države in za akademike se mi zdi izpostavljenost različnim načinom dela nadvse pomembna. Pri odločanju univerze sem gledala predvsem na to, kdo na teh institucijah poučuje, malo pa tudi na priznanost univerze. Naposled sem se odločila za Durham, kjer sem po magisteriju ostala tudi na doktoratu. Med doktorskim študijem antropologije sem kot asistentka tudi redno poučevala na univerzi v Durhamu, predvsem politično in ekonomsko antropologijo. V zadnjem letu doktorata sem tišino in udobje majhnega in tradicionalnega študentskega mesta na severu Anglije zamenjala za kaotičen center Londona, kjer sem se kot vodja operativnih storitev pridružila nevladni organizaciji Victim Support, ki nudi pomoč žrtvam nasilja. V nekaj letih v nevladnem sektorju sem izkusila, kako močen vpliv imajo zakoni na življenja posameznikov in skupnosti, zato sem odločila, da kariero usmerim tja, kjer se sprejemajo pomembne odločitve in pišejo spremembe, ter se zaposlila kot vladna svetovalka.«

Kaj bi povedali o študiju v Angliji v primerjavi s slovenskim?

»Univerza v Durhamu je tretja najstarejša visokošolska ustanova v Angliji, ki hkrati velja za eno izmed petih najboljših univerz v angleškem okolju. Podobno kot Cambridge in Oxford ima tudi Durham sistem rezidenčnih kolidžev, ki so središče tako akademskega kot družabnega življenja. Vsaj enkrat tedensko se študentje odenejo v akademske plašče, podobne tistim, ki jih nosijo čarovniški pripravniki v Harryju Potterju, in se udeležijo formalne večerje v veliki dvorani kolidža. Tudi sicer je univerza prepredena s tradicijami in običaji, k temu pa pripomore tudi arhitektura univerze – univerza ima namreč v lasti normanski grad in katedralo, ki sta pod Unescovo zaščito. Z univerzo še vedno sodelujem, trenutno v vlogi ocenjevalke dodiplomskih izpitov in nalog.

Težko bi rekla, ali je študij boljši ali slabši. Študij v Britaniji je bolj priznan mednarodno, večje vsote denarja, s katerimi operirajo univerze, hkrati privlačijo večja imena ter omogočajo boljše pogoje dela in študija. Študenti so, vsaj na naši univerzi, zagotovo bolj motivirani za študij, manj je nepripravljenosti na izpite in ''špricanja''. Študij v Veliki Britaniji, vsaj na naši univerzi, se mi zdi veliko bolj transparenten. Delo s študenti na primer ves čas ocenjujejo tako profesorji kot študenti, izpitne naloge pa so popravljene in ocenjene trikrat, poleg dveh ocenjevalcev z oddelka zaključne naloge prebere tudi zunanji ocenjevalec. Osebno pa vidim veliko slabost britanskega visokošolskega sistema predvsem v njegovi ekskluzivnosti. Visoke šolnine in sistem, ki daje prednost zasebnemu izobraževanju, manj privilegiranim študentom močno onemogoča dostop do elitnih univerz. To je zares žalostno in med doktoratom sem bila angažirana v več programih in organizacijah, ki se zavzemajo za dostopnejši študij.«

Iz česa ste doktorirali?

»Moja disertacija se je osredotočala na pokrivanje muslimanskih žensk v Veliki Britaniji. V luči prepovedi nošenja naglavnih rut po Evropi se tudi v Veliki Britaniji pogovarjajo o mestu muslimanov in muslimanskih simbolov v družbi. Moja etnografska študija je v osišče postavila ženke same in raziskovala njihove razloge za nošenje naglavnih ali obraznih rut, odnose okolice in praktične izzive, njihove osebne izkušnje pa sem poskusila umestiti v širše britanske in evropske politične okvire.«

Omenili ste že trenutno zaposlitev na ministrstvu za digitalnost, kulturo, medije in šport (Department for Digital, Culture, Media and Sport), kjer delate kot višja politična svetovalka ...

»Moja glavna zadolžitev je svetovanje ministrom o mednarodnih temah s področja medijev in kreativnih industrij. Pogajanja med Veliko Britanijo in Evropsko unijo so trenutno v polnem teku, tako da sem zaposlena predvsem z brexitom ter iskanjem političnih in pravnih rešitev za obdobje po odhodu iz Evropske unije. Pričakovanja politikov in Britancev so visoka, časovni okvirji zelo intenzivni, vsak korak pa je pod drobnogledom medijev in parlamenta, tako da je pritiskov kar veliko. Poleg brexita sodelujem tudi v pogajanjih o novih evropskih direktivah v Bruslju, spremljam ministre na debatah in sestankih ter pišem različne analize sektorjev, ki jih pokrivam. Hkrati predsedujem mreži za družbeno mobilnost, ki se zavzema za večjo raznolikost osebja tako na ministrstvu kot na področjih, ki jih naše ministrstvo pokriva. V Angliji igrajo družbeni razredi še vedno veliko vlogo in dostop do ključnih političnih in družbenih funkcij je posameznikom iz manj privilegiranih okolij pogosto omejen.«

Kakšno je sicer življenje na Otoku?

»V Anglijo sem kot magistrska študentka odpotovala pred osmimi leti in več kot štiri leta za svoj dom klicala Durham. Severovzhod Anglije je čudovit in povsem po krivici pogosto spregledan med turisti. Pokrajina je mistična, zgodovina razgibana – od Hadrianovega zidu do začetkov industrijske revolucije – ljudje so prijazni in cene dostopnejše od juga. Odkar živim v Londonu, se mi je življenje precej spremenilo. Čeprav sem v London redno zahaja, ko sem živela na severu, je bila selitev precej hud šok. Prve dni, če ne celo tedne, sem se po službi kar umaknila v sobo. Kar nekaj časa mi je vzelo, da sem se navadila na ogromne množice ljudi, zvoke, vonje in bliskoviti ritem milijonskega mesta. A Londona ne bi zamenjala za nobeno drugo mesto. Pravijo, da z obiskom Londona obkrožiš cel svet. V Londonu res lahko doživiš nešteto kultur v enem dnevu – od bengalskih restavracij do italijanske renesančne umetnosti, od utripa karibskih tržnic do kitajskih festivalov, vsako sekundo pa naj bi se v mestu sočasno govorilo kar dvesto različnih jezikov – in vse to na kulisi več stoletij stare arhitekture. Vsak dan se veselim sprehoda v službo, ki me popelje po obrežju Temze, čez Westminstrski most in mimo Big Bena na Parlamentarni trg, kjer domuje naše ministrstvo.

Kot verjetno vsako drugo velemesto pa ima Londonu tudi temne strani – od umazanije in revščine do astronomskih cen. V prvi coni, kjer trenutno živim, se najemnina enosobnega stanovanja s stroški začne blizu dva tisoč evrov, kar je tudi za londonske plače veliko.«

Ostajate v Angliji?

»Brexit je prestrašil veliko Evropejcev in tujci se zaradi negotovosti o prihodnjem migracijskem sistemu množično odseljujejo nazaj v Evropo. Sama trenutno nimam načrtov za selitev domov. V Angliji sem zelo zadovoljna, tam imam zanimivo službo, prijatelje in partnerja, seveda pa domotožje ostaja. Starejši Slovenci, ki so v Angliji že desetletja, pravijo, da nikoli zares ne izgine … Čeprav Slovenijo še vedno dojemam kot svoj dom, začnem po nekaj tednih v Kranju pogrešati svoje angleško življenje. Sicer pa mi zdi, da je imeti več domov bolj prednost kot slabost. Ničesar ne vzamem v zakup, in ko sem doma, se veselim druženja z družino in prijatelji, enako pa sem tudi v Angliji hvaležna za stvari, ki jih imam tam. Skupnost Slovencev v Londonu je precej majhna, tako da sem skozi leta spoznala kar nekaj londonskih Slovencev. Občasno se udeležim kakšnega slovenskega druženja – pred kratkim nas je na primer slovenski ambasador v Londonu povabil na praznovanje dneva državnosti.«