Vaške opravljivke

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. julij 2018 / 11:55  

Kdor ne uboga, ga res tepe nadloga?, 1. del

Četudi smo sredi poletja, ostajajo moji urniki približno enaki. Sobote so, tako kot že skoraj trideset let, namenjene druženju s tistimi, ki želijo povedati svojo zgodbo. Z nekaterimi se srečujem doma, z drugimi na nevtralnem terenu. Še zmeraj je preveč sogovornikov, ki se bojijo, da bi »ljudje izvedeli«. Strah jih je, »kaj bo kdo rekel«. Enako razmišlja tudi Erika.

»V službi, doma s sosedi, med prijateljicami, na Facebooku z lahkoto govorimo o drugih, celo o ljudeh, ki živijo daleč od nas, vemo ''vse''. Le sami s seboj se težko soočimo. Globoko v sebi se zavedam, da okoli mene točno vedo, kaj se je dogajalo pod našo streho, a se obnašamo – z menoj vred – kot da se ni nič takšnega zgodilo. Ne zmorem narediti prvega koraka, pa bi ga rada! Se izpovedati, razgaliti celotno zgodbo z detajli vred! Nerodno mi je. Boleče se spominjam nedavnega dogodka: vsi smo vedeli, da sodelavko mož zverinsko pretepa, a smo ji ''verjeli'', da to ni res, da ljudje samo opravljajo. Ko je nekoč prišla v službo z opečeno roko (mož jo je poškodoval z vročim likalnikom), sem stopila k njej in ji predlagala, da se za nekaj časa preseli v naš vikend. Vsa ogorčena je začela kričati name, kaj si dovolim, da verjamem zlobnim natolcevanjem! Čez nekaj dni so jo z razbito glavo sredi noči odpeljali v bolnišnico. Več kot leto dni je bila na bolniški, mož pa je dobil prepoved približevanja. Je bilo treba skrivati svoje gorje? Ni. Žal smo ji vsi bolj ali manj podobni. Tudi jaz. Sanja se vam ne, koliko časa je trajalo, da sem se odločila, da vam zaupam svojo zgodbo,« je za uvod povedala Erika.

Marsikomu je najteže govoriti o konfliktnih odnosih s starši. Vzgojeni smo žal tako, da moramo v teh odnosih potrpeti, da ni spodobno razkrivati, zlasti če povzročajo nasilje starši.

Erika nadaljuje: »Vzgojena sem bila, da je treba starše ubogati, jim služiti, jih spoštovati, ob njih potrpeti. Govorili so mi, da tudi takrat, ko se mi bo zdelo, da se motijo, imajo prav. Jaz – kot otrok – sem bila brez izkušenj, zato nisem znala gledati v prihodnost. Kljub temu da so mi sošolci že v osnovni šoli pogosto podrobili s kakšno malenkostjo, sem verjela, da so starši nezmotljivi, da so bogovi, ki jim moram biti pokorna.

Rodila sem se leta 1959, konec septembra. Mama je bila ob mojem rojstvu stara skoraj štirideset let, oče pa malo manj kot šestdeset. Imela sem tri brate, ki so bili že odrasli. Starejša dva sta bila že zaposlena, najmlajši je pa obiskoval šolo za orodjarje. Z nami je živela očetova sestrična Beti. K hiši je prišla zato, ker je bila nezakonska, njena mama se je poročila, žal pa v zakon ni smela pripeljati hčerke. Beti sem imela zelo rada, skrbela je zame, hodila v službo, pomagala pri delu v našem vinogradu. Bila je malo bolj debelušna, zato je bila videti starejša od svojih sedemnajst let.

Ljudje so že ob mojem rojstvu šepetali marsikaj. Bližnjim sosedom je bilo sumljivo, da Beti več mesecev ni bilo na spregled. Mama se je menda izgovarjala, da je kot varuška služila pri neki družini v Mariboru, a ji ni nihče verjel. Opravljali so, da ji je moj oče zaplodil otroka, potem pa si je mama podlagala pod predpasnike blazine, da bi ljudje mislili, da je noseča ona. Kasneje, ko so stvari prišle na ušesa tudi miličnikom, nekdo je namreč zadevo prijavil, je nastala cela zmešnjava! Opravljivci so doživeli hladen tuš, saj je imela mama potrdilo porodnišnice, da me je tam sama rodila! A po svoje so imeli opravljivci prav. Moj oče je res sedel na dveh stolih. Z Beti je bil naravnost obseden in v njeno kamro je z mamino vednostjo zavil, kadar je le mogel. ''Bolje k njej, kot pa kam drugam!'' se je mama vdala v usodo.

Starša me nista preveč marala, saj sem jima bila v breme. V tistih časih je pomenilo, da si bil pri štiridesetih, oziroma pri šestdesetih '''star kot zemlja''. Ljudje so se pri petdesetih že upokojevali! Rojstvo otroka jima je bilo ne le v breme, tudi v sramoto. Zato sta me, govoricam navkljub, porinila v Betijine roke. Pa hvala Bogu, da sta to storila, saj mi je druga mama dajala tisto ljubezen, ki mi je prava ni mogla dati! Spominjam se, da ob vstopu v šolo nisem znala ne brati ne pisati ne računati. Imeli so me za malo zaostalo, duševno prizadeto in menda ni manjkalo veliko, pa bi me prepisali na posebno šolo, ki se je takrat odpirala v bližini. Na srečo sem bila zelo učljiva in sem še ob koncu prvega polletja v znanju prehitela skoraj vse sošolce. Razredničarka mi ni bila naklonjena, obtoževala me je, da ''prepisujem''. In to v prvem razredu, ko si še ves nedolžen! Bila sem zelo velika, preklasta, povabili so me v košarkarsko ekipo. Postal sem šolska prvakinja v skoku v daljino. Bila sem najboljša pri naravoslovnih predmetih. Le vedenje sem le redkokdaj imela več kot dobro ali prav dobro. To pa zaradi tega, ker sem se nenehno s kom tepla. Meni se je zdelo, da upravičeno, saj so me sošolci zbadali zaradi Beti, učitelji pa so razgrajaštvo zamerili.

Potem si je Beti našla fanta in se odselila od nas. Ne morem povedati, kako mi je bilo hudo! Jokala sem, jo na kolenih prosila, naj me vzame s seboj, pa ni nič pomagalo. Ko je ata izvedel za mojo žalost, me je pretepel kot psa. Življenje se je po njenem odhodu spremenilo v pekel. Ko se danes oziram nazaj, se mi zdi, da tudi zato, ker je njen beg prizadel očeta. Ni in ni mogel dojeti, da se mu je priležnica izneverila in se ''prodala'' drugemu. Z mamo sta se vse noči prepirala. Nekoč, ko sem jo slišala reči, ''pojdi pa k njej, če ti je takšna sila'', sem točno vedela, kaj ima v mislih. Stara sem bila dvanajst let in župnik nam je pri verouku povedal marsikaj, tako da ravno nevedna nisem bila. Tudi Beti me je nenehno svarila, naj se izogibam temu, da bi bila kdaj z očetom kje na samem. Za prvi maj, ko smo imeli nekaj dni prosto, sem se kar peš odpravila do mlajšega brata, ki se je po poroki preselil v sosednjo vas. Na srečo je bila doma le njegova žena. Toliko časa sem mencala na stolu, da se ji je zdelo čudno, kaj skrivam pred njo. Počasi je le izvlekla iz mene. Ker tudi ona ni po ''župi priplavala'' in je o naši družini vedela marsikaj, je, ko se je brat vrnil, takoj šla v akcijo. Brat je pred njo stal kot polit cucek. Malo je manjkalo, pa bi dvignil roko in ženo udaril, tako besen je bil. Je pa zato udaril mene. Ker da sem pokvarjena, umazana, da bom šla živa v pekel, ker o takšnih svinjarijah razmišljam. A Anica, njegova žena, ni odstopila niti za las. Vpričo mene mu je povedal več zgodb, ki so krožile po vasi. ''Če bi bila ti, Jani in Marko (starejši brat) kaj vredni, se Eriki ne bi bilo treba bati,'' mu je zabrusila. Te besede so bratu zavezale jezik. Noč sem prespala pri njima, kajti Anica mi ni dovolila oditi, dokler se brat ne pogovori s starši. Vrnil se je šele ponoči. Vstala sem in smuknila po hodniku do njune spalnice v upanju, da bom kaj slišala, kako je opravil. V nekem trenutku je brat začel jokati in Anica ga je morala tolažiti. Vrnila sem se v posteljo. Naslednji dan me je domov pospremila Anica. Starši je niso spustili v hišo. Oče je dejal, da se njej in sinu odpoveduje. A se Anica ni dala. Zabrusila mu je, da bo nadenj poslala miličnike, če se me samo dotakne. Oče je zagrabil rovnico in jo vrgel proti njej. Na srečo je ni zadel …«

(Nadaljevanje prihodnjič)